V tretje gre rado, pravi stari rek in tudi za Žepovce je to veljalo, ko se je skupina 22 planincev po dveh neuspelih poskusih le odpravila v visokogorje. Prvi poskus je preprečilo slabo vreme, drugi epidemija, tretjič je uspelo. Izredno lepo vreme je botrovalo, da smo od startne točke na Ljubelju dva dni uživali po robu slovenskih Karavank na pogorju Stola in Golice. Prvi dan smo morali premagati precejšnjo nadmorsko višino. Pri postanku, po dobri uri hoda, pred kočo na Zelenici so nas pričakali ležalniki za počitek – predvsem nežnejšega spola. Od tam je vodila pot samo navkreber prav na 2.236 m visok vrh Stola. Fotograf je počakal, da smo se vsi zbrali in posnel gasilsko sliko za spomin. Večina udeležencev je prišla prvič na ta vrh. Po spustu v kočo je sledil zaslužen počitek … na pravem 'stolu' in prenočišče. Po jutranjem zajtrku, ki so nam ga postregle zelo prijazne oskrbnice, smo nadaljevali dolgo pot, zopet po robu, vse do Golice. V tem času niso cvetele narcise, ampak nas je božala nežna zelena barva mehke trave. Med travo so bile le redke cvetice ter pogosti kamniti mejniki, ki označujejo mejo med Slovenijo in Avstrijo.

Med spustom do koče pod Golico je Blaž, 'vodja odprave', že klical šoferja avtobusa, da smo osvojili planine in da nas lahko pride iskat na Planino pod Golico. Tokrat smo se vrnili brez dežja, čeprav je pohod organiziralo društvo DEŠK. Na posamezne žulje smo kmalu pozabili - na zaključku ob prigrizku in zasluženi pijači pri svetem Martinu v Žapužah.