Nato smo se odšli po ulici Rafut in po ulici Via della Capella mimo hiše, kjer je živel in sestavljaj svoja letala Edvard Rusjan skupaj z bratom Josipom. Na hiši nanju spominja spominska plošča z besedilom v treh jezikih (italijanščini, slovenščini in nemščini).
Tako kot se v pesmi Na Kostanjevici spominja Ludvik Zorzut, smo tudi mi »od kapelce do kapelce smo iskali božje vrelce, …od kapelce do kapelce cvele so marjetice, angelce,« prišli po obnovljeni in zelo lepo urejeni pešpoti (v okviru projekta GO!2025 Nova Gorica-Gorica evropski prestolnici kulture 2025) na Kostanjevico ali na Kapelo kot še zmeraj rečejo domačini. Samostanski kompleks v črtici Samostan opisuje tudi Danilo Lokar (v knjigi Leto osemnajsto) in se spominja patra Škrabca, jezikoslovca, ki je dijakom kar med spovedjo delil tudi jezikoslovni pouk. Gospa Mirjam Brecelj, ki skrbi tudi za dragoceno Škrabčevo knjižnico, nas je z veliko žara in z navdušenjem vodila po frančiškanskem kompleksu: cerkev, kjer so leta 2019 potekala restavratorska dela na poslikavah, grobnico Burbonov, kjer je pokopan zadnji francoski kralj, galerijo slikarja Klavdija Tutte, Škrabčevo knjižnico, v kateri je okrog 11.500 knjig, med njimi kar 32 inkunabul, kot imenujemo prvotiske med leti 1454 in 1500 (v knjižnici pravkar poteka strokovni popis inkunabul) in rožni vrt burbonk. Še zadnji razgled na Goriško ravnino in Kras na jugu ter Sabotin, Sveto Goro in Škabrijel na severu in po pešpoti po slovenski strani smo se spustili do naših vozil na nekdanjem mejnem prehodu.
Zdenka Žigon
Foto: Jana Maraž
