V petek, 16. junija, smo se odpravili še na zadnji krajši pohod v tem študijskem letu v okvoru Društva MOST. Z avtomobili smo se iz sončne Ajdovščine odpeljali do planinske koče Antona Bavčerja na Čavnu, kjer se je zbralo 17 pohodnikov. Pred kočo nas je prijazno pozdravil oskrbnik Branko Blaško in seveda tudi hišni čuvaj – radovedni simpatični štirinožec. Vendar se pri koči nismo zadrževali. Najprej delo, nato zabava! Tokrat je bila naša Vesna skrivnostna, za smer pohoda smo izvedeli šele na štartu! Najprej smo se ustavili na razgledni točki Beverca, od koder se razprostira čudovit pogled na planoto Gora, Vipavsko dolino in vipavske griče, ob jasnem vremenu pa seže čez Kras vse tja do morja. Tokrat so našo prelepo dolino zastirale nežne meglice, ki so ji ob prebujajočem soncu dajale še prav posebno čarobnost! Nato pa nas je Vesna vodila po nam večinoma nepoznani poti proti Velikemu Modrasovcu (1353 m n.v.), ki je najvišji vrh grebena Čaven na južnem robu Trnovske planote. V prejšnji državi je bilo tu zaprto vojaško območje, ki ni bilo dostopno za pohodnike. Šele pred nekaj leti pa so ajdovski planinci uredili in označili pot do vrha in od takrat Veliki Modrasovec počasi pridobiva svojo prepoznavnost. Pot je bila prijetna, saj je vodila skozi gozd, ki nas je ščitil pred vročino in pripeko. Na vrhu stoji stara vojaška zgradba, ki pa so jo zasuli in služi kot razgledna točka. Pogled od tu seže na Golake, Kamniške Alpe, levo od Golakov pa na Julijske Alpe, Triglav in bližnji Krn.

Po kratkem postanku smo krenili proti Malemu Modrasovcu. S hvaležnostjo smo globoko vdihovali kristalno čisti zrak in občudovali kot z ravnilom začrtana ravna debla bukovih dreves, ki so se s svojimi krošnjami dvigovala visoko proti soncu. Spomnila sem se knjige nemškega profesorja in gozdarskega inženirja, ki sem jo brala pred leti – Skrivno življenje dreves. V času študija so bila drevesa zanj le proizvodna surovina, ob delu v bukovem gozdu pa je spoznal, da ima vsako drevo svoje življenje in svojo modrost … Ustavili smo se na Malem Modrasovcu (1305 m n.v.), kjer stoji majhna radioamaterska hiška in ob njej kontrolni stolp. Prisluhnili smo Vesninim besedam ob zaključku šolskega leta: pripravila nam je 18 krajših pohodov, ki smo se jih udeleževali v velikem številu. V imenu vseh prisotnih in tudi vseh tistih, ki so bili ta petek že odsotni zaradi 'dopustniških obveznosti', pa smo se ji od srca zahvalili tudi pohodniki. Vesna, hvala ti, da si nas vodila po najrazličnejših zanimivih poteh in nam razkrivala skrite kotičke naše bližnje okolice, ki jih sicer ne bi spoznali!

Posedli smo se na lesene klopi pred hiško, se malo odžejali in si privoščili kratek oddih. Nato pa smo se spustili proti planinski koči na Čavnu (1242 m n.v.). Med hojo sem prisluhnila igrivemu ščebetanju ptic, občasnemu škrtanju majhnih kamenčkov pod svojo stopinjo in komaj opaznemu šelestenju starega listja, ki se že spreminja v humus. Z leve in desne pa so me pozdravljale drobne pisane cvetice … Po 4,5 km smo bili spet na izhodiščni točki. Zaključek pohodniškega šolskega leta nam je oskrbnik Branko posladkal z orehovimi štruklji iz krompirjevega testa in jabolčnim zavitkom s sladoledom. Mmmmm, kako dobro! In naj bo vsem dobro tudi v času počitnic! Jeseni pa NA SVIDENJE ob Vesninih petkih!

V. Iljič Brecelj, foto I. Slejko