Za zadnji krajši pohod pod okriljem Društva Most (20. decembra) je vodja Vesna Bratina zasnovala predprazničnemu času primerno lažjo traso. Z običajnega izhodišča za starim mlinom je 19 pohodnikov sledilo Hublju do izliva v Vipavo. Prvi postanek je bil pri Napoleonovemu mostu pri Dolenjah, ki naj bi ga Francozi zgradili okrog leta 1810, za časa Ilirskih provinc. Mogočen kamnit most s tremi loki naj bi služil Napoleonovim vojakom, ki so tovorili težke sodčke z živim srebrom iz idrijskega rudnika v tržaško pristanišče.

Čez novodobni most smo še enkrat prečili Vipavo in čez polje prispeli na Ustje. Za nastanek imena se potegujeta dve razlagi – po vaškem zavetniku sv. Justu in/ali kot ustje (sotočje) Vipave z Jevščkom, s Hubljem ali celo obema.

Ušani so letos, v okviru Moje pobude, očistili in obnovili stare steze in poti, po katerih so nekdaj domačini po bližnjicah dostopali v zgornji del vasi, otročad pa se je v nekdaj varovalnem (pred burjo) borovem gozdičku igrala. Avgusta, ob krajevnem prazniku v spomin na požig vasi leta 1942, so pridobitev slovesno predali namenu in jo (zaradi tragične izkušnje) poimenovali Pot miru. Ob hoji po njej smo žal spoznali, da ji nalivi niso prizanašali.

Kratek vzpon nam je nato odkril krasen pogled na pravi biserček – podružnično cerkev sv. Janeza Evangelista, obkroženo z obzidjem. Kar daje slutiti na obrambno (taborsko?) funkcijo te s 147 metri najvišje točke ušanskega hriba. Strelska lina na južni stranici cerkve to potrjuje, dve stilsko različni okni, šilasto v ladji in polkrožno na prezbiteriju pa najbrž o gradnji ali dozidavi v več časovnih okvirih. Čeprav o nastanku ne bi smelo biti dvoma, saj je v prekladi nad portalom vklesana letnica 1618. Slogovno cerkvico umeščajo v kraško renesanso. Lahko smo si ogledali tudi notranjost, z rebrastim svodom prezbiterija na osmih kapitljih, darovanjsko mizo z masivno kamnito ploščo, slavolokom iz klesanega kamna, vsemu skupaj dajejo dodaten čar rombasto pobarvane planete na svodu ladje.

Posebno zgodbo govorita zvonova v preslici nad vhodnim portalom. Večji (in mlajši) je uglašen na ton C, manjši pa naj bi bil uglašen na fis, pa se je očitno v 300 letih, kolikor šteje, že nekoliko razglasil, vsaj tako sta ugotovila naša kosovelovska pohodnika. V glasbi je ta interval, zvečana kvarta, označen kot Diabolus in musica in ga je težko zapeti, očitno imata s tem težave tudi zvonova. Toda tako nenavadna uglasitev ima svoj namen, nanju so 'bili hudo uro' (podobno so dandanes uglašene sirene interventnih avtomobilov). Večji zvon ima namreč napis 'Treska in hudega vremena, reši nas o Gospod!' Ko so Italijani pobrali zvonove iz župne cerkve sv. Justa, sta jih nadomeščala prav ta dva in tedaj je v cerkvico na vrhu hriba večkrat udarilo in jo poškodovalo! Ob prenovi leta 1991 sta se 'diabolična' zvonova vrnila.