Pomlad je že odzvonila, virus pa je ponovno, to je tretjič, udaril z vso močjo, čeprav ne vemo, kdaj je zares odšel. Meje gibanja so se zaprle in ostali smo za štirimi stenami. Ponovno iščemo svobodo. K izviru Hublja nas vodijo različne poti, vsak si izbere svojo. Lahko gremo po levem ali desnem bregu naše reke. K njej se zatekamo v žalosti, veselju, ko imamo veliko dela in ko nam je dolgčas. Nikoli, res nikoli, nas ne razočara. Njeno šumenje je kot glasba, ki sega do srca. Čeprav šumijo tudi druge vode, vendar pesem naše reke bi prepoznali od daleč.

Že ob rojstvu je bila nekaj posebnega, kajti temu dogodku so prisostvovale vile ali palčki ali … kot pravijo pripovedke. Bajeslovna bitja naj bi živela v hubeljskih jamah, iz katerih v deževju pridrvi voda, zlati se v soncu in z mavrico ovenča pokrajino.

Če si nabiramo energijo po levem bregu, nas zgodovinski ostanki popeljejo v preteklost, ko so tu še brneli plavži. Valvasor jih je v 17. stoletju imel priložnost videti. Na desnem bregu naše hudourne reke nas čudovita, tudi edinstvena, narava popelje do vasice Gorenje, ki je vedno obsijana s soncem. Na teh poteh človek ne more biti ravnodušen, saj se v vseh letnih časih tu razkazuje ena sama lepota. Če nam pomaga dihati še naša burja, potem je zadovoljstvo popolno.

Res, grozi nam virus, res, obremenjujejo nas številni predpisi, vendar narava ostane. Živi, nas bogati in plemeniti. Danes je lepa, jutri bo, ne glede na bolezen, še lepša; vabi nas, s takimi očmi jo moramo pogledati in naš dan bo svetlejši. Tesnoben čas si bomo polepšali še z mislijo in s sklepom, da se bodo pridružili, ko bomo smeli, skupini ajdovskih planincev, v rosnem nedeljskem jutru reže svojo pot v planine. Da, z njimi bomo šli, da bomo vrgli z ramen vso težo hudih časov in iztisnili iz sebe bolečino ogroženosti, ki je danes naš gospodar.

Prav zato, da bomo s prijatelji planinci stopili po gorskih strminah, ko bo čas za to, si bomo v teh sivih dneh nabirali energijo na poteh do izvira naše hudourne reke. Ona teče v svet in svobodno hiti, nam poje in nas tolaži. Naša je, naš simbol in naša pot.

Irena Šinkovec, PD Ajdovščina