Vsako potovanje se začne s prvim korakom in v trenutku, ko si zavežeš vezalke na pohodnem čevlju, si že zmagal. Takrat se začne tvoja pot, najsi bo dolga 20 metrov ali 20 kilometrov.

Vsako sredo zjutraj si z velikim veseljem zavežem vezalke na mojih že precej uhojenih pohodnih čevljih in naredim svoj prvi korak k novi zmagi. Komaj čakam, da se dobim z našo skupino, kjer me vedno pričakajo nasmejani obrazi, pa še kak topel objem. Če to ni enkraten začetek dneva, kaj bi lahko bilo lepše. Pot, ki je pred nami, pa mene (in verjamem, da tudi ostale) vsakič prevzema s sladkim pričakovanjem in nestrpnostjo.

Če sem iskrena, sploh ni važno, kam smo se namenili. Važno je, da gremo, a imamo veliko srečo - kamorkoli se odpravimo, nas pričakajo krasne poti, žuboreči potočki in zdaj, ko je pomlad razkošno posejala travnike s cvetjem, tudi prelepe pomladne barve. Tu zaslišiš kosa in njegov svatovski napev, tam zadiši po razcvetenem bezgu in potem zagledaš kamenček v obliki srca … toliko drobtinic, ki ti polepšajo dan.

Letošnji pohodi so nas vodili predvsem po okolici Ajdovščine, naše dogodivščine pa so posneli tudi za oddajo Dobre prakse iz Bruslja. Ob Vogrščku smo praznovali sedmo obletnico naših druženj, kjer so nam začetnice pohodov priredile čudovito doživetje z domačimi dobrotami in kulturnim programom ob spremljavi harmonike in narodnih pesmi. Srečanju je krono dodalo prekrasno vreme. Iz Vipave smo se podali preko Vrhpolja do Teodozijevega križa in čez Zemono ponovno v Vipavo.

Na naših poteh nas ne ustavi niti močna burja, podamo se pač v smer, kjer manj piha, in polni veselja, da nam je kljub burji uspelo, s polnimi baterijami zaključimo pohod z vzklikom našega gesla: »Z našo klapo ne fališ!«

V zadnjih mesecih smo spoznavali Male Žablje, Ustje, Velike Žablje, Dolenje, se povzpeli k sv. Ahacu, na Slap, sopihali iz Črnič proti Taboru, se s Cola povzpeli proti Sončnici in skozi Žagolič pod Križno Goro. Nadaljujemo z raziskovanjem in spoznavanjem naše ožje domovine in vsak izlet potrjuje našo ugotovitev, koliko lepih in čarobnih kotičkov, ki jih še nismo poznali, je skorajda na pragu naših domov.

Že v februarju smo začeli z načrtovanjem celodnevnega izleta v Goriška Brda. Želeli smo si ogledati te zanimive briške griče takrat, ko bi cvetele češnje. Tokrat nam je vreme kar malo ponagajalo, zato smo naš izlet v Brda prelagali toliko časa, da so češnje dozorele.

Ujeli smo še zadnji majski dan, sončen in obetajoč. Naš pohod smo pričeli pri Peternelu, kjer so med vojno Nemci usmrtili 22 talcev, se povzpeli po poti češnje tercinke do vasi Nozno, se spustili mimo hribčkov in dolinic, kjer nas je prijazno vodil in marsikaj zanimivega povedal g. Boris, do zapuščene vasi Slapnik. Tu smo si ogledali ruševine vasi, ki je bila včasih ena najpremožnejših. O tem pričajo ostanki velikih in bogato oblikovanih domačij, med katerimi sedaj zaslutiš samo duh nekdanjega živahnega dogajanja.

Ob povratku smo se skozi vas Brdice spustili proti potoku Kožbanjšček s sotesko Krčnik, izdolbeno v živo skalo in z enim najlepših naravnih kamnitih mostov v Sloveniji. Navdušeni smo bili vsi, še posebej pa tisti, ki so bili tu prvič. Ugotavljali smo, da je tudi v Brdih še veliko neodkritih poti, ki nas mogoče čakajo v prihodnjih letih.

Pot je bila kar naporna, strma in vroča, na koncu pa nam je bog vremena poslal pet kapljic dežja, toliko, da nas je opomnil nase in na to, kako prijazno nas ob sredah razvaja z lepim vremenom. Utrujeni po prehojenih 13 kilometrih smo se veselili kosila v Gonjačah pri stolpu, kjer so nas Pri Marjotu lepo postregli s slastnim kosilom. Ob kavi so nam družbo delale prelepe Gradnikove pesmi, polne zanosa in ljubezni do briške zemlje.

Na holmu, v vinograde razsejana,

pred tabo v soncu morje, sivi Kras,

ravan furlanska, Soče zlati pas

in daleč za teboj dva velikana.

(odlomek iz Gradnikove pesmi V tujini)

Vedno znova se polni vtisov in nove energije vračamo domov. Kako malo potrebuje človek za srečo! Razveseli te lahko že drobna cvetka, prekrasna skala, mogočno drevo, ki vsako pomlad na novo vzbrsti, da popotniku daje senco, zavetje, ali, da ga preprosto samo gledaš in se čudiš moči in čarovniji narave.

Tone Pavček je v svoji pesmi zapisal: »Ko hodiš pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice…«. Jaz bi dodala »…ob sredah na naše stezice«. Na koncu pesnik zaključi: »A če ne prideš ne prvič ne drugič, poskusi vnovič in zopet in znova«. In zato se vedno znova odpravimo. Vedno nas čaka kaj, česar še nismo poznali, vedno opazimo kaj, česar še nismo videli in vedno, zares vedno, doživimo kaj lepega.

Sreda je naš dan, sreda je najin dan, sreda je moj dan, ki ga ne damo, ki ga ne dava, ki ga ne dam.

Iva Krašna, foto Janica Maraž