Lanskega decembra je ljubljanska megla očitno izgubila kompas in se iz meglene prestolnice preselila na sončno Primorsko. Mogoče pa si je samo zaželela nekaj sonca in prijaznih ljudi. V prestolnici je priča samim razprtijam, nagajanjem in neprijaznostim. Mi pa s to njeno odločitvijo nismo zadovoljni, želimo si našega sonca in jasnine v zraku in v naših glavah.
Kljub vsem tem mojim opažanjem pa ugotavljam, da so srede, ko se družimo na naših tedenskih pohodih, začuda take, da vedno lahko hodimo. Sicer nas vreme ne ovira kaj dosti, le dežnik imamo vedno v nahrbtniku. Vsak od nas je sončni žarek in ko smo skupaj nastane eno majhno sonce.
Konec novembra smo celo izvedli sprehod v dežju proti Budanjam in ugotavljali, da ima tudi to svoj čar. Pri nekaterih sem pravzaprav zaznala kar navdušenje. In to potrjuje misel, da vreme ni ovira pač pa samo izgovor. Tako nas tudi močna burja in mraz nista zadržala, ko smo se povzpeli nad Kamnje po delih pastirske poti visoko proti Kuclju. Veseli in ponosni smo bili, da nam je uspelo. Pri povratku v vas pa so nas pričakali slastni štruklji bivše sopohodnice Cilke.
Povzpeli smo se do cerkve sv. Marije nad Vitovljami, si jo ogledali in nabrali energijo na energetskih točkah v cerkvi in njeni okolici. Žal smo bili pri spustu priča poškodbi roke naše sopohodnice Alme. Upamo, da bo kmalu okrevala in se nam spet pridružila.
Pri pohodu iz Loga proti Vipavi nam je precej nevšečnosti povzročil prehod čez po dežju precej narasel pritok reke Vipave. S pomočjo naših vrlih fantov, ki so naložili kamenje, smo lahko prečili po dežju precej naraslo vodo.
Ko smo se iz Črnič povzpeli na čudovito razgledno točko Ruso kredo, se nam je odprl pogled na celo Vipavsko dolino in Dolomite, vse do Svete gore. V soncu bi bilo prelestno. Ker je bila ravno 100. letnica rojstva Karla Destovnika Kajuha, smo tam v spomin nanj recitirali nekaj njegovih pesmi.
Obhodili smo pot iz Skrilj preko Dobravelj in Ceste ponovno v Skrilje, naslednjič pa smo si ogledali jaslice in celoten Vipavski Križ. Lojze nam je v svoji predstavitvi nanizal kar nekaj zanimivih podatkov. Križ nas je navdušil, saj ga zlahka primerjamo s tako zelo opevanimi in obiskanimi toskanskimi in provansalskimi mesti in ugotovimo, kakšen biser imamo v naši prelepi Sloveniji, ki pa še zdaleč ni edini.
Na naših poteh so nas obdarili tudi vsi trije dobri možje meseca decembra. Vsi smo bili deležni drobnih daril, predvsem pa smo bili obdarjeni z nasmehi, objemi, smehom, zadovoljstvom in srečo, da lahko gremo po poteh, ki jih nismo poznali in nam tako nevsiljivo prikazujejo skrite kotičke naše Primorske, na katero smo tako ponosni in ki jo imamo radi.
Leto se je prevesilo v drugo še vedno v megli, a sreda nam je ponovno ponudila vse vremenske ugodnosti, da smo se lahko povzpeli na Sveti Pavel nad Vrtovinom, kjer so domačini na ogled postavili številne jaslice, ki so nas navdušile z izvirnimi in mnogimi idejami.
Ni čudno, da je tudi megla ugotovila, kako je pri nas lepo. Lahko samo upamo, da jo zagrabi domotožje in se vrne v Ljubljano ali kam drugam. Mi si želimo sonca, saj imamo v načrtu še veliko raziskovalnih pohodov.
Iva Krašna
