Običajni datum pohoda se je letos zaradi slabega vremena premaknil v drugo polovico februarja. Okrog šestdeset pohodnikov je zjutraj krenilo izpred Doma krajanov v Žapužah na tradicionalni zimski pohod na Sinji vrh. Čeprav je čas še zimski, nismo na poti zaznali nobenega znaka snega. Vreme je bilo sicer mrzlo z zmerno burjo. Na začetku nas je pobožalo nekaj kapelj dežja, kot simbol društva DEŠK, ki pohod organizira.

Med potjo navzgor smo imeli dva kratka postanka in sicer med bori nad 'prufti' oziroma kamnolomi ter pri Žepovski kapelici na Zelenem školu. Na vrhu Gore smo zavili desno in po grebenu hriba prišli na sam Sinji vrh z višino 1001 m.n.m. Razgled je bil zelo dober, saj smo lahko šteli ladje v Tržaškem zalivu.

V Hieronimovi domačiji so nas lepo sprejeli z razkužilom (kot za čas COVID-a) in zakurjeno pečjo. Sedli smo za mize in opravili obvezno žigosane izkaznic pri Jožetu. Sledila je kratka nedeljska maša v sobi za goste, ki jo je vodil šturski župnik Zoran Zornik. Med pridigo nam je rekel, da smo začeli prvo postno nedeljo s križevim potom … V postu naj se ne bi samo odrekali določenim razvadam, ampak tudi naredili kako dobro delo za sočloveka in družbo.

Sledilo je kosilo s klobaso in kuhano prilogo. Imeli smo srečo, da se je prav v času kosila ulil dež, ki je do našega odhoda že nehal. Po jedi je Alen vzel v roke harmoniko in zaigral. Skupaj smo zapeli par pesmi in tudi zaplesali so. Sledilo je zbiranje pred vhodom za spominski 'škljoc' za arhivsko zbirko.

Večina se je odpravila tudi v dolino peš, kjer je pred Domom krajanov za zapoznele pustne krofe poskrbel Damjan.

Aleš Brecelj