Razsežnost Čibejeve dediščine je težko zajeti v nekaj vrsticah, v pomoč naj nam bo biografski leksikon, iz katerega je življenje in delovanje znamenitega Lokavčana povzel njegov naslednik, sedanji 'župan' Lokavca, Angel Vidmar.

Edmund Čibej se je rodil 15. marca 1861 v Lokavcu, v zaselku Slokarji. Maturiral je na učiteljišču v Kopru leta 1881. Služboval je v Rihemberku (danes Braniku), ker je prijateljeval s pesnikom Simonom Gregorčičem, na Brjah, nato v Vipavskem Križu. Od leta 1884 pa do leta 1913, ko je zaprosil za predčasno upokojitev, je bil učitelj na Dolu-Predmeji. Do leta 1926, ko so Italijani ukinili občino v Lokavcu, je bil njen župan. Zadnja leta, tudi po drugi svetovni vojni, je pisal spomine in urejal svojo domačo muzejsko zbirko.

Kot učitelj je bil dober pedagog in vzgojitelj. Stalni in živi stik z naravo ter dolgoletno bivanje na Dolu, današnji Predmeji, sta ga usposobila za vrsto dejavnosti, ki jih dotlej še nismo poznali. Tako naj bi bil prvi ali vsaj med prvimi, ki so pri nas uporabljali smuči. Leta 1888 si jih je na podlagi obvestila-reklame v dunajskem Weltblattu naročil prvi par iz Kristjanije (Osla) na Norveškem. Skupaj z gozdarskim oskrbnikom na Dolu, Josipom Jarischem, sta kasneje to športno zvrst, ki je bila spočetka le uporabne narave (pripomoček za hitrejšo hojo po snegu), širila med domačini. Čibej je bil tudi izvrsten gornik in ljubitelj gozda, kar ga je povezalo s celo vrsto gozdarskih strokovnjakov, ki so delovali na Trnovski planoti in bili tudi izvrstni lovci. Tudi znanstveniki so ga radi obiskovali, da jih je spremljal in jim pomagal raziskovati, med njimi Fran Erjavec, ki je raziskoval čavensko floro. Leta 1903 je bil Čibej imenovan v komisijo, ki je preiskovala Trnovsko planoto (zemljo, kamnine, rudnine, floro, vode in živali). V njej so bili dr. Kossmat, ravnatelj dunajskega državnega muzeja, dr. Jan Lego, ravnatelj praškega državnega muzeja, in prof. Seidl, geolog iz Gorice. Iz tega časa datirajo Čibejeve prirodoslovne zbirke. V teh letih pa se je zelo zavzemal tudi za povezavo Gore z dolino oz. gradnjo ceste Predmeja–Slokarji.

Izjemen je njegov delež pri organizaciji Slovenskega planinskega društva. Bil je tudi med pobudniki ustanovitve podružnice Slovenskega planinskega društva v Ajdovščini leta 1903. Dočakal je tudi njenih petdeset let delovanja, bil njen prvi podpredsednik, od leta 1953 pa častni član.

Obsežna je tudi njegova bibliografija. Vestno je spremljal dogajanje v domačem Lokavcu in na Dolu, raziskoval zgodovino teh krajev, spremljal in komentiral družbeno dogajanje v domovini in objavil vrsto člankov v različnih časopisih. Od leta 1906 je pisal tudi v Planinski vestnik: O Trnovski planoti in o treh najlepših razgledih v Trnovskem gozdu. Njegova zapisana zapuščina je zbrana v knjigi Edmund Čibej, Zbrani spisi, ki joje leta 2005 pod uredniškim vodenjem Franca Černigoja izdalo društvo Gora.

V Lokavcu se zavedamo veličine svojega sorojaka. Leta 2006 smo po njem poimenovali tudi s samoprispevkom zgrajeno večnamensko dvorano in mu pred njo postavili doprsni kip. Po njem se imenuje tudi priznanje, ki ga vsakoletno podelimo zaslužnim krajanom. To je tudi eden od razlogov, da se vsako leto krajani zberemo na kulturni prireditvi, na kateri se trudimo povezovati sedanjost s preteklostjo, in znotraj te se nam spomin vedno znova ustavi ob imenu našega Čibeja. Tudi zato smo pred dvema letoma za lokavški krajevni praznik izbrali 15. marec, Čibejev rojstni dan. Epidemija nam ga je odnesla že dvakrat, verjamemo, da bo naslednjega marca vse drugače.

In kako bi se Čibej v Lokavcupočutil danes? Mislim, da bi bil, z izkušnjo italijanske okupacije in dveh vojn, predvsem srečen in ponosen, da živimo svobodno v samostojni državi. Gotovo bi bil kot odličen pedagog zadovoljen ob pogledu na številne lokavške otroke, za katere osnovna šola v Lokavcu postaja premajhna, da bi gostila tudi vrtec. Veselilo bi ga, kako naše učiteljice in otroci vedno znova navdušujejo na lokavških prireditvah. Njegov športni duh bi spremljal športno dogajanje v dvorani in ob njej in ves trud, da tako krajanom kot širši okolici omogočimo čim boljše pogoje za razvijanje zdravega duha v zdravem telesu. Kot ustanovitelj društev bi gotovo aktivno deloval v trenutnih lokavških društvih. Kaj pa kot župan? Kot krajanka Lokavca aktivno spremljam dogajanje v kraju in trud še posebej predsednika KS, da se kraj razvija in izboljšuje kvaliteta življenja v njem. Menim, da smo krajevna skupnost, ki ima kaj pokazati in omogoča kvalitetno življenje. S tem seveda koristimo najprej sebi, poleg tega pa dostojno ohranjamo spomin na človeka, ki se je v svojem življenju, odprtega duha, nesebično trudil za napredek.

Bojana Pižent Kompara, članica sveta KS Lokavec