Lep jesenski dan me je povabil od doma. Napotila sem se na Golake. Na parkirišču je že samevalo nekaj jeklenih konjičkov, torej ne bom sama. Vzela sem pot pod noge in …

Izza ovinka se mi je v zavetju mogočnih bukev pokazala naša koča, Iztokova koča. Razveselila sem se je in zazdelo se mi je, da mi kot prijateljica ponuja roko. Usedla sem se na stopnice. Kolikokrat se je z njih razlegala vesela pesem harmonik; pogosto so pobožali srce mili zvoki violin in kitar; izza visokih krošenj so prihajali zvoki Prešernove Zdravljice, ki jo je mogočno igrala trobenta. Spomini so kar vreli, kot je zapisal Kosmač. Danes me je objemala tišina in samota. Vse je tesno zaprto. Časi zahtevajo tako.

O, lepotica, kaj vse si skrila vase! Podari mi še kakšen spomin, da ga bom lahko posodila svojim planinskim prijateljem. 

Preživljala si težke čase, brez oskrbnika, zapuščena in zaprta. Potem so se menjavali občasni oskrbniki, da so ti le odprli vrata. Ampak vedno za dežjem zasije sonce. Tako si pozdravila pridne roke planincev, ki so zavihali rokave in popravljali, korak za korakom, streho, gretje, notranjost. Velik prispevek so ti podarili mladi in manj mladi lokavški planinci. Ne zadnje, gotovo pa zelo pomembno, so bile nove sanitarije, kot se tiče. Pod predsednikom UO naših planincev Cvetkom Ušajem si postala prava hiša.

V zgodovini piše, da se je misel nate rodila že davnega leta 1948. Dočakala si slovesno otvoritev 10. 9. 1950, torej letos praznuješ 70. rojstni dan. Tega dogodka se je takrat udeležilo 350 oseb iz različnih planinskih društev. Svoje besede ti je namenil prvi častni član našega društva Edmund Čibej. Koliko pridnih rok te je bogatilo pred sedemdesetimi leti! Tudi o tem piše v knjigi, da je sodelovalo 64 planincev s 1.175 udarniškimi urami, takrat se je tako reklo; na pomoč so priskočili tudi nečlani s 353 urami. Prav za ta dan je bila postavljena na vrhu Malega Golaka železna skrinjica s spominsko knjigo. Leta 2002 si spremljala planinca Srečka in Iva, ki sta postavila na vrhu orientacijsko tablo, ki kaže planincem, kje je Snežnik, Triglav, Slavnik ali Dolomiti. Na ramenih sta znosila na vrh potreben material.

In zasvetila si na naslovnicah časopisov kot hišica iz pravljice o Janku in Metki. Takrat, Jože je bil oskrbnik, si se razkazovala po celi Sloveniji. Na tvojih oknih je bilo toliko cvetja, da si ga komaj držala. Človek bi zavriskal ob pogledu na tvoje lice. Res, ponosna si bila ti in mi vsi s teboj. Še bi lahko brskali po kroniki in prebrali imena mnogih, ki so prispevali, da si danes v ponos vsem nam.

Dovolj, v teh časih praznuješ, ti lepotica, svoj 70. rojstni dan, tiho, v spominih. Vendar skrbni planinci ne mirujejo, kajti podarili so ti spominsko razglednico. To pa ni kar tako.

Verjemi, koča, ko se bodo odprla tvoja vrata in okna, bo na teh stopnicah zapela harmonika. To bo pred pomladjo.

Po položni poti jo mahnem na vrh. Nazaj grede te pozdravim, hišica Janka in Metke.

Irena Šinkovec, PD Ajdovščina