V Lokarjevi galeriji je bilo 13. maja odprtje razstave del priznanega slovenskega slikarja grafika in pesnika Zdenka Huzjana. Huzjan je slikar ekspresivne figuralike. Umestimo ga lahko v ponotranjeno pričevanjsko umetnost, saj tudi naslov ciklusa Oklepni čas - Armoured time nakazuje, da nam pripoveduje svojo osebno doživeto in preživeto zgodbo.

Eden ključnih problemov v umetnosti je možnost upodobitve neupodobljivega.Temu praviloma sledijo razmisleki o tem,na kakšen način je to mogoče narediti: ali se odločiti za realizem in se približativeristični upodobitvi dogodkov ali subjektivizirati realnost. Iskati lepoto znotraj Huzjanove ikonografije je delikatno področje, a vendar vnjegovih delih ne moremo zanikati estetike.Vsakršno govorjenje o prepoznavanju konkretne realnosti pri teh delih bi bilopretiravanje, saj so obrazi, telesa ali embrijina njegovih slikah prignani do poslednje meje razpoznavne človeškosti, brezindividualnih lastnosti, a hkrati je nemogoče trditi, da je sebe izvzel iz upodobljenega.Kot sam zapiše, tesnoba, kot brbotajoča lava našega skupnega "podzemlja", je tudi po njegovem prepričanju bivanjska stalnica in neločljivi del sodobne vizualne kulture, ne glede na izbiro medija. Predvsem ob spoznanju, da je naša kulturna vez, dejansko stkana v tesnobi, ki izhaja iz preteklega in današnjega medsebojnega pobijanja in izključevanja in ki se kužno kaže vse do danes. Njegova dela govorijo o pristnosti, odsotnosti, življenju in smrti. Zavedajoč se minljivosti, slikar izpostavlja figuro kot skrivnostno znamenje – grozljivo, a obenem lepo. Raziskovanje bizarne figuralike v vseh mogočih variantah in z vseh mogočih vidikov ga napeljuje v poenostavitve, vendar z redukcijo pripovednih in deduktivnih elementov ne krni motivov, marveč s prizorišča odstranjuje le tisto, kar bi protagonistom njegovih zgodb lahko onemogočilo zaživeti v izrazni polnosti.

Vladimir Bačič