Božidar Premrl, doma iz Vipave, je že kot fantič raziskoval Stari grad nad Vipavo in iskal zaklad. Zaklada sicer ni našel, zato pa je našel svoj poklic. Že tri desetletja se ukvarja s proučevanjem kamnite dediščine in njenih ustvarjalcev na Primorskem, na obeh straneh meje med Slovenijo in Italijo, pa tudi v notranjosti Slovenije. Sam pravi, da je najprej deset let samo hodil po terenu, spraševal, fotografiral, zbiral podatke po različnih arhivih in še bolj skromni literaturi, potem pa je začel počasi tudi pisati in objavljati. Do sedaj je izšlo kar sedemnajst njegovih knjižnih izdaj, poleg velikega števila drugih strokovnih prispevkov v različnih slovenskih pa tudi tujih publikacijah in drugih medijih. Na Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je raziskoval in popisoval kamnito stavbno dediščino s področja Krasa, Istre, Pivškega, Brkinov, Brd in Vipavske doline. Zanimali so ga tako posamezni kamniti stavbni elementi kot tudi mojstri, ki so jih izdelovali. Najprej se je posvetil starejšim mojstrom iz 17. in 18. stoletja in njihovi kamniti dediščini, kasneje pa tudi tistim iz 19., ki so delovali še tja v 20. stoletje. Iz njegovih knjig in prispevkov spoznavamo različne poklice povezane s kamnom, znane kamnoseške rodbine in njihova dela, njihov način življenja, njihove življenjske zgodbe. Tako knjižne izdaje kot posamezni prispevki so opremljeni z navedbami neštetih virov in opombami, saj je Božidar Premrl zelo natančen, skrben in vesten  raziskovalec in popisovalec in vsak podatek tudi trikrat preveri, preden ga zapiše. Zato pa se tudi zgodi, da k njegovim tiskanim delom pride vedno še kakšen dodatek..

Vipavci so kamnite izdelke radi naročali pri izkušenih kraških sosedih, zato v precejšnjem delu Vipavske doline, predvsem pa v Vipavskih brdih, zasledimo velik vpliv kraških mojstrov. Vendar ima tudi Vipavska dolina tri kamnarska središča, kjer so klesali različne izdelke od stavbnih elementov do nagrobnikov in uporabnih  pa tudi dekorativnih predmetov. To so bile Hrašče in Šentvid (danes Podnanos) z rodovino Žorž, v Vipavi kamnoseki Tomažiči in Vrhpolju Snoborovci (Tomažič) in Metni ali Polon'ni (Premrl). Dokaj kvaliteten kamen so lomili v treh najbolj znanih kamnolomih v Nanosu in na Nanosu, pod Starim gradom nad Vipavo in v Sanoborcovem kamnolomu nad Vrhpoljem. O tem bo govorila tudi njegova knjiga, ki jo ima v načrtu in bo zajela kamnarstvo v tem nekdaj kranjskem delu Vipavske doline od Otošč do Šturij, do mejnega Hublja. Božidar Premrl raziskuje tudi napise na kamnih, kamnoseške znake in klesana kamnita znamenja. Ob tem nastaja tudi bogat slovar kamnarskih izrazov. S svojim bogatim znanjem je v pomoč tudi drugim raziskovalcem naše dediščine. Z Igorjem Sapačem je npr. sodeloval pri raziskovanju naše grajske stavbne dediščine, s Francem Černigojem pa pri raziskovanju bogate kulturne (in tudi naravne) dediščine naše Gore.

Kraški kamen je cenjen in prepoznan tudi v svetu. Iz nabrežinskega kamna je narejen Solkanski most, stopnišče Narodnega doma v Trstu in celo parlament na Dunaju. V današnjem času pa so uporabili npr. Hotaveljski marmor pri gradnji največje pravoslavne cerkve Hrama svetega Save v Beogradu in leta 2000 je italijanski arhitekt Gino Vale poslopje Deutsche Bank v Milanu odel v 12.000 kvadratnih metrov repenskega kamna iz kamnoloma v Povirju. Ko boste videli te mojstrovine, se ponosno spomnite, da je gradbeni material zanje iz naših, slovenskih krajev in tudi delo slovenskih rok.

Zdenka Žigon