Poslušalcem in gledalcem je skušal podrobneje predstaviti zgodbo filma Svet, ki izginja. Ta zgodba se je dogajala pred skorajda dvajsetimi leti v vasici Kanji Dol, kjer sta na eni izmed redkih še živečih  domačij Pr Snežnikarju živeli 93-letna Pepca in njena 74-letna nečakinja Malka. Film je nastal v okviru Zorkovega podiplomskega študija na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, leta 2000 je bil predvajan tudi na programu TV Slovenija. Po naključju je pred par leti potoval na festival v Teheran kot film, ki obravnava položaj žensk, in se uvrstil celo v tekmovalni program.

Film je bil posnet jeseni, leta 1999, takrat se je na osamljeno domačijo  za tri dni preselila televizijska ekipa TV Slovenija in želela ujeti vsakdan Pepce in Malke, ki ju je Zorko poznal že od ranega otroštva, v Kanjem Dolu se je namreč rodil. Zanj sta bili tetki, s katerima je rad poklepetal in pri katerih je marsikaj izvedel, saj sta sledili vsemu, kar se je dogajalo v bližnji in daljni okolici. Obiski pri njiju, njun način življenja, razmišljanja, njuna usoda,  domačija,  seveda pa tudi  onidve sami sta mu bili izziv za film, s katerim je skušal zajeti in utrgati delček časa in kraja, za katerega je vedel, da bo kmalu izginil.

Ker na domačijo še ni bila speljana elektrika, je bila potrebno pripeljati agregate, približati se je bilo potrebno Malki in Pepci, da sta privolili v snemanje, ju prepričati, da sta sredi belega dneva zagrnili okna in tako ustvarili navidezno noč, da sta žagali drva,  ju pregovoriti, da sta šli v trgovino, »čeprav nista čisto nič potrebovali« … Vse to in še kaj smo ta večer izvedeli iz Zorkovega pripovedovanja.

Kakšne so bile zime v Kanjem Dolu in sta jih kot take doživljali tudi Pepca in Malka ter še mnogo ljudi visokoležečih domačij, smo izvedeli izprebranih spomino Albine Košir (rojene Hladnik) s pomenljivim naslovom »Če me kdo vpraša, če sem imela lepo mladost, to takoj zanikam, samo zaradi trpljenja pozimi …«, na vas in deželo pa nas je z ljudsko pesmijo popeljal oktet Castrum.

Polega filma pa so si obiskovalci lahko ogledali še fotografsko razstavo Urha Černigoja. Njegove fotografije so bile razvrščene v tri sklope, vsak izmed njih pa je  prikazoval  obdobja izginjajočega sveta Malke in Pepce – njuno domačijo kmalu potem, ko je ostala prazna;  čez nekaj let, ko se je zrušila streha, ko so se udrli stropovi in so bila razbita okna, ter kasneje, ko so po požaru ostali zgolj goli zidovi kot neme priče sveta, ki je izginil.

Spomine na domačijo in na Malko ter Pepco je z nami delil tudi Franc Černigoj. Kot zbiralec ljudskega doma se je leta dvaindevetdeset prvič ustavil pri njiju in ju spoznal. Kasneje ga je pot mimo  vodila še večkrat, tudi potem,  ko je bila hiša prazna.Povedal je, da je prav  s to domačijo  povezana molitvica »Po smrti se bomo gor srečval«, ki jo pozna malokdo.

Ta večer je bila knjižnica polna obiskovalcev, prišli so tisti, ki so poznali Snežnikarjevo domačijo, njene ljudi in njeno usodo, mnogo podobnih usod, usodo sveta, ki izginja, je in bo izginil.

MB