Letos prvega februarja je potekal v grajski kleti v Vipavskem Križu literarni večer, posvečen obletnici rojstva slovenskega kulturnega praznika. Osemindvajsetega januarja leta 1945 je bilo namreč dorečeno, da se bomo vsako leto kot narod poklonili kulturi na dan Prešernove smrti dne 8. februarja. Tako se je rodil Prešernov dan, ko se Slovenci spominjamo svojih trdnih kulturnih korenin, ki so tudi temelj narodne ustvarjalne samobitnosti.

Večer so oblikovali trije že uveljavljeni domači pesniki – Franc Koren s Cola, Marko Pišljar iz Godoviča ter Peter Raspor, ki sicer živi v Ljubljani, a ga na Vipavsko dolino vse bolj vežejo 'dolgopoljske' korenine. S slovensko pesmijo so dogodek dopolnili še interpretator dediščine Janeza Svetokriškega Boris Jež, upokojeni slovenski baritonist in promotor operne kulture Slavko Perger, pevci okteta Sotočje, v čudovit šopek pa je vse skupaj uvezla Melita Lemut Bajec.

Pesniki so se poimenovali Samosevci po znani besedi, ki označuje krompir, ki spomladi vzklije iz pozabljenega ali spregledanega gomolja na njivi in ždi celo zimo v zemlji, kljubuje mnogim preizkušnjam, kot so mraz, suša, povodenj, burja, spomladi pa veselo vzkali in se razraste ter potem daruje svoj obilen sad človeku. Tudi vsi trije pesniki so kar dolgo čakali, da iz njih vznikne poezija. Zanimivo je, da so se našli hkrati na tako majhnem koščku naše doline, približno enako stari z enakimi hotenji po izpovedi in to je bilo vodilo, ki so mu sledili in tako praznično oblikovali literarni večer. Darovali so del sebe, da bi v poslušalcih prebudili strune lepote.

Med pogovorom s pesniki je voditeljica vpletla poezijo, ki je pri Francu Korenu prepletena v treh zbirkah, pri Petru Rasporju v kar osmih zbirkah, pri Marku Pišljarju pa v eni kar obsežni knjigi. Skozi pesmi so se zrcalile podobe globin človeškega srca, dojemanja, otroškosti, pa tudi prepletanja in doživljanja družbenih tokov. Pesniki so poslušalce spodbujali k vrednotam, ki v današnjih časih bledijo, k miru, k presežnosti, ki v vsakem človeku prebujajo veselje do življenja in do darovanja za drugega. Poezijo in vso kulturo so predstavili kot jezik ljubezni. 

Veliko zadovoljstvo je navdalo vseh šest zanesenjakov, saj je v kulturno umetniškem večeru uživalo kar sto dvajset poslušalk in poslušalcev, ki so grajsko klet napolnili do zadnjega kotička. Vsem je srečanje pričaralo še poseben občutek navezanosti na kulturo. Bil je to nepozaben večer z željo udeležencev, da bi se ob podobnih kulturnih dogodkih srečevali tudi v prihodnje.

Franc Koren, foto Klemen Koren