V nedeljo, 27. oktobra, ko smo zopet začeli utripati v sozvočju s sončnim časom, je mračno cerkev Marije Tolažnice žalostnih v Logu, ki so jo do zadnjega kotička napolnili ljubitelji moškega petja, razsvetlila pesem Moškega pevskega zbora Srečko Kosovel ob praznovanju visokega 80. jubileja.

Rojstvo zbora Srečko Kosovel, enega redkih tako številčnih moških pevskih sestavov v slovenskem prostoru, ki še deluje redno, organizirano in urejeno, je bilo pred 80 leti drugačno od drugih zborov, zato ga zdajšnji pevci nikdar ne pozabijo omeniti. Napajajo se namreč iz pesmi, rojene v težkih trenutkih daleč od doma, iz odpora, poguma in narodne zavesti primorskih fantov, vpoklicanih v tedanjo italijansko vojsko. Po kapitulaciji Italije so se znašli v taborišču Gravina v Apuliji in se spet združili na najbolj domač, pristen način – v zboru s pesmijo, ki jim je – organistom, cerkvenim pevcem, godbenikom med njimi – plala v krvi.“Zavedanje, da smo del tradicije, ki sega v tako pomembno zgodovinsko obdobje, daje motivacijo za nastop, poglablja čustveno povezanost s pesmijo in spodbuja občutek povezanosti med člani,” poudarja predsednik zbora Martin Gregorc.

Vse to je bilo čutiti na nedeljskem jubilejnem koncertu, ki so ga kosovelovci programsko zasnovali v zahvalo in poklon svojim koreninam. Pod vodstvom zborovodje Andreja Makorja so najprej s kora izvedli triglasno mašo za moške glasove skladatelja Hrabroslava Volariča ob orgelski spremljavi Eliane Humar. Delo smo ta večer slišali prvič po skoraj 125 letih, saj je bilo po do sedaj znanih virih nazadnje izvedeno leta 1900.

Pevci so se nato pred oltarjem svojemu patronu, pesniku Krasa, po katerem nosijo ime, poklonili z nekaterimi biseri iz zakladnice umetnih skladb za moške zbore, ki so za vedno glasbeno spojili občutja in podobe Kosovelovega sveta ter melodijo njegovega jezika. Zazvenele so Vodopivčeva Kraška jesen, Bori šumijo Cirila Preglja, Mihelčičevi Pa da bi znal in Jutro na Krasu ter nepogrešljivi Srebotnjakovi Bori, ki so tudi tokrat z basovsko ekspresivnostjo, trpko napetostjo in presunljivim, ganljivo zapetim tenorskim vprašanjem poslušalcem vzeli sapo, omočili oko. Bori so bili uvod v noviteti, ki sta ju prav za to priložnost napisala Miran Rustja – ta je v harmonije ujel O grenko trudnost tomajskega pesnika – ter kar njihov zborovodja in uveljavljeni slovenski skladatelj Andrej Makor, ki je s sodobnejšimi kompozicijskimi prijemi in spevno uglasbil začetne vrstice Kosovelove pesmi v prozi Rad bi povedal …, ki so dale tudi naslov slavnostnemu večeru.

Tretji del koncerta je bil posvečen železnemu repertoarju in nekaterim pesmim, ki jih kosovelovci prepevajo vse od nastanka, obenem pa so se v tem sklopu s skladbo Tam za turškim gričem spomnili 10. obletnice smrti Pavleta Merkuja, 150. obletnice rojstva generala in pesnika Rudolfa Maistra pa z Adamičevo Rožmarin, ki je bila napisana na njegovo besedilo. S sklepno pesmijo, Slovensko zemljo Ferda Juvanca, so se zanosno vrnili k svojim začetkom in sklenili 80-letni življenjski krog zbora.

Topli aplavzi so nagrajevali dovršene izvedbe, ki so zvenele od najtišjega pianissima do mogočnega in polnega forteja, od napetega in počasnega legata do igrivega in artikuliranega allegra. Pospremili so tudi čestitke Katarine Volk, vodje območne izpostave JSKD, ki je najzvestejšim pevcem za njihovo zborovsko udejstvovanje podelila bronaste, srebrne in zlate Gallusove značke. Jubilantom je nato čestital še direktor Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Damjan Damjanovič, ki je zbor presenetil s podelitvijo najvišjega priznanja JSKD ob njegovi visoki obletnici.

Slovesno praznovanje tako visokega jubileja so kosovelovci zapečatili z izdajo zbornika, ki se osredotoča na ključne dogodke zadnjih desetih let iz življenja zbora, tudi tiste iz zakulisja, in v svet daje notni zapis novitete Andreja Makorja Rad bi povedal … 

Prav ob koncu, za bis, so si slavljenci voščili s Ferjančičevim Pozdravom ter Vodopivčevo Pobratimijo, z nežno in občuteno zapetim Večernim zvonom domačina Frana Ferjančiča pa poslušalce iz razgretega navdušenja znova naravnali na utrip sončnega časa, v katerem je bilo občutiti tiho, a vztrajno željo, da bi Moški pevski zbor Srečko Kosovel še naprej – prosto po Kosovelu – rad zvesto prepeval ljudem lepe, dobre, svetle pesmi, živel iz svoje tradicije, jo predajal pevskemu podmladku in sooblikoval slovensko zborovsko pokrajino.

Ana Kodelja 

(Članek je bil v celoti objavljen v Novem glasu 31. 10. 2024)