V sklopu Retro poletja v mladinski sobi je potekala četrta delavnica analogne fotografije (4. AFA), namenjena raziskovanju uličnega utripa Ajdovščine skozi objektiv stare šole fotografije. Udeleženke in udeleženci so pod mentorstvom Klemna Bizjaka s fotoaparati na film ujeli vsakdanje prizore, obraze in poklice, ki soustvarjajo življenje mesta. Delavnica je ponudila prostor za ustvarjalno raziskovanje ter spoznavanje klasičnih fotografskih tehnik.

Klemen Bizjak, fotograf in mentor 4. AFE, je o procesu ustvarjanja in delu z mladimi povedal naslednje: 

Na četrti izvedbi AFA (Analogna fotografija Ajdovščina) sem se že v fazi zasnove projekta poigral z idejo ustvarjanja analognih fotografij s cenovnimi, preprostimi fotoaparati, tako imenovanimi »trotl« aparati. Sam aparat in njegova tehnična dovršenost sta bila postavljena v ozadje – skoraj kot nepomemben dejavnik.

Projekt je nastal v sodelovanju z Mladinskim svetom Ajdovščina in mentorico Ano Rustja, v okviru Retro poletja v mladinski sobi. Sedmim udeležencem sem razdelil fotoaparate, vratca za film pa obvezno zalepil, da si vmes niso mogli ogledati nastalih posnetkov.

Tako kot na prejšnjih izvedbah sem tudi tokrat izhajal iz želje, da nekaj dam svojemu kraju – Ajdovščini. Zato je bila skrbno izbrana tema poklici z ulic mesta Ajdovščina. Udeleženci so z žrebom prejeli vsak svoj poklic in imeli mesec dni časa, da vrnejo fotoaparat.

Ker sem vedel, da je premišljenih 36 posnetkov težko ujeti, smo dodali še drugo temo – naši ljubljeni, naši najbližji. Ta tema sledi mojemu fotografskemu prepričanju, da so naši ljubljeni – mama, oče, bližnji – na fotografijah vedno lepi. Gre za poseben odnos in energijo, ki jo kamera zabeleži.

Vsi filmi so bili razviti v analogni tehniki (6 minut Rodinal 1+25, 4 minute fiksir 1+100) ter naknadno skenirani s skenerjem Epson V600. Izbor 30 fotografij sva opravila skupaj z mentorico Ano Rustja, dodatno pa sem teh 30 fotografij minimalistično obdelal v Photoshopu.

Še tri zanimive ugotovitve z moje strani: Udeleženci so nalogo opravili odlično – imeli so jasen načrt in navodila ter se osredotočili izključno na vsebino, poklici z ulice so z veseljem sodelovali in izkazali spoštovanje do fotografa – četudi je bil fotoaparat vreden pet evrov in naši ljubljeni so na fotografijah še vedno najlepši.

Že v otroštvu je mati učila Forresta Gumpa: »Life is like a box of chocolates. You never know what you’re gonna get.« To pravilo velja tudi v svetu fotografije – fotografija je kot škatla čokolade: nikoli ne veš, kaj boš dobil. To pričakovanje je bilo še posebej izrazito v času analogne fotografije. Čakanje. Napetost. Kot prispodoba Schrödingerjeve mačke – le še bolj nedoločena. Razlogov, zakaj končni rezultat ni tak, kot si ga pričakoval, je ogromno. Suspenz ustvarja prav ta nezmožnost vedenja, ali je bil trenutek pravi. Še posebej pri zrcalno-refleksnih aparatih, kjer v trenutku ekspozicije pravzaprav ne vidiš ničesar, saj zrcalo zakrije iskalo. Digitalna fotografija je ta suspenz skoraj povsem izničila. Pritisk na gumb ni več obljuba in začetek pričakovanja, temveč zgolj potrditev. Takoj vidiš trenutek, kompozicijo, osvetlitev, izraze, svetlobo – in veš, ali si nalogo opravil dobro ali jo moraš ponoviti.

V analogni fotografiji pa je bilo čakanje daljše. Od trenutka pritiska na sprožilec do konca filma, od razvijanja do fiksiranja. Dokler filma nisi povlekel iz razvijalne doze, nisi vedel, ali je bila ostrina pravilna, ali je bila ekspozicija ustrezna, ali so bile kemikalije prave, temperatura primerna. In šele povečava negativa je pokazala resnico – ali so se vsi pogoji srečali v tisti tanki toleranci, ki omogoči uspeh. Takrat se je v spomin priklical trenutek odločitve, ki je morda že zbledel, a ga je uspešna fotografija znova obudila in omogočila, da ga deliš z gledalci, ki ob nastanku niso bili niti blizu tiste točke v času in prostoru.

Bilo je nešteto takih pričakovanj. Veliko nasmehov ob uspehu. In prav toliko tihih razočaranj, ko si spoznal, da bo trenutek ostal le tvoj – neponovljiv, neulovljen, izgubljen med zrni srebra in počasi zbledel v toku časa. Kajti nikoli nisi vedel, kaj boš našel. Vsaka analogna fotografija je bila kot škatla čokolade – in v vsakem celofanu je bil skrit spomin na trenutek, vreden zamrznitve v času.

Hvala vsem, ki ste bili z nami in nas pri projektu podpirali, ter iskrene čestitke mladim za izjemne umetniške fotografije.  

Razstava črno-belih analgonih fotografij je trenutno na ogled v avli Hiše mladih - vabljeni, da jih vaši pogledi ujamejo tudi v živo.

Mladinski svet Ajdovščina