V Vrtovinu rojena profesorica Ivana Slamič je poučevala slovenščino na ajdovski gimnaziji ter veliko let kot ravnateljica vodila Osnovno šolo Danila Lokarja v Ajdovščini. Globoko je predana slovenskemu jeziku in literaturi, kar že četrt stoletja prenaša na druge pri krožku ustvarjalnega pisanja in krožku literarne zgodovine v društvu Most v Ajdovščini. Ljubezen do jezika in literature pa odzvanja skozi njeno celotno življenje in delo.

Poznano in cenjeno je njeno pionirsko raziskovalno delo na področju literarne zapuščine ajdovskega pisatelja in zdravnika Danila Lokarja. Iz njegove zapuščine je uredila naslednja dela: Tri novele, Ajdovski Lokarji in prva svetovna vojna: pisma in roman Leto osemnajsto, Dnevniki 1983-1988, Dnevnik 1943-1945 ter zbornik Srečanja z Danilom Lokarjem.

V dveh lokalnih časopisih, Latniku in Prepihu, je veliko let objavljala pronicljive kolumne, v katerih se je dotikala različnih življenjskih tematik. Ob avtoričini osemdesetletnici je Lavričeva knjižnica v Ajdovščini izdala njene kolumne v knjigi s pomenljivim naslovom Ob(i)čajnice. Predstavitev knjige je potekala v juniju v omenjeni knjižnici.

Prebivalci njenega rojstnega in hkrati domačega kraja, ki cenimo in občudujemo njeno delo, smo se odločili, da knjigo pobliže predstavimo avtoričinim sosedom, prijateljem, znancem, sorodnikom, skratka širši lokalni skupnosti ter se poklonimo naši izjemni sokrajanki.

Pod okriljem Kulturnega društva Ortaona Vrtovin se je 29. 11 2025 odvil prelep in bogat pogovorni večer z avtorico. Skoraj dvourni pogovor sva vodili pisateljica Magda Saksida in slovenistka Zvonka Cigoj, program pa je obogatil domači pevski zbor Vinograd Vrtovin pod vodstvom Nevenke Lozar.

Prisotne sta nagovorila predsednik zgoraj omenjenega društva Dominik Kobol, predsednik KS Vrtovin Vilko Brus ter predstavnica Lavričeve knjižnice Marija Bajc. Zbralo se je veliko obiskovalcev iz domačega kraja ter bližnje okolice. Med njimi je profesorica Ivana Slamič z veseljem prepoznavala svoje številne bivše učence, sodelavce in znance ter prijatelje, kateri so se prišli poklonit njenemu delu.

Skupaj smo z zanimanjem občudovali njeno pisanje, besedni zaklad in jasnost ter pronicljivost njenega izražanja, saj vsaka beseda stoji ravno tam, kjer lahko v polnosti izrazi svoj pomen. Povedi so globoke in močne, ponekod je izraz nekoliko trši in odločen, drugod pa mehak, kot bi božal, vedno pa spoštljiv in z namenom iskanja dobrega.

Avtorica se v kolumnah dotika številnih življenjskih tematik, ki so še vedno žive in aktualne. Še posebej smo se v pogovoru zadržali ob kolumni Molitev za mojo vas, s katero nas je uvedla v čas druge svetovne vojne, ko je bilo na Kostanjevici nad Novo Gorico zaprtih več Vrtovincev in Vrtovink, med njimi tudi mati Ivane Slamič.

Razmišljanja, dogodki, spomini, ostre puščice, kritične misli in glas vesti, ki odzvanjajo iz njenih kolumn, še vedno žal niso OBIČAJNICE in ne OBČAJNICE  našega vsakdana, pa bi morale biti. O vsem zapisanem bi se morali poglobljeno pogovarjati in razmišljati vsak dan. S tem bi po malem spreminjali tudi svoja razmišljanja, okolico in posledično tudi svet. Mogoče bi ta za vse nas postal nekoliko boljši, varnejši in lepši. Naj bo to sporočilo knjige vsem nam.

Dogodek se je med kupovanju knjig in avtoričinem podpisovanju izvodov, ob dobrem domačem vinu ter pogostitvi, seveda ob pogovorih o knjigi, podaljšal še dolgo v večer.

In kakor je dejala avtorica: »Vesela bom, če bo kakšna zapisana misel spodbudila k ustvarjalnemu in kritičnemu razmišljanju novega bralca ali bralko.«

Zvonka Cigoj