Jasna Fakin Bajec, je doktorica etnoloških znanosti, zaposlena na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, na  Raziskovalni postaji Nova Gorica, doma je iz Komna, z družino živi v Ajdovščini. Čeprav je raziskave  avtorica opravila na Krasu, v Štanjelu in okolici, pa se enaka vprašanja povezana s kulturno dediščino, njenim prepoznavanjem, nenazadnje tudi ustvarjanjem, vrednotenjem, uporabo in prezentacijo pojavljajo tudi v Vipavski dolini. Knjigo je  skupaj z avtorico predstavila mag. Inga Miklavčič Brezigar, kustosinja - etnologinja v Goriškem muzeju. 

 

Obe etnologinji sta se strinjali, da je najprej potrebno prepoznati  prvine kulturne dediščine, torej prepoznati, kaj je tisto, ki določen kraj, določeno območje dela prepoznavno. Šele potem je iz kulturne dediščine mogoče narediti tudi turistični produkt. Tak primer je na primer sivka, ki je sedaj  popularna tako na Krasu kot tudi v Vipavski dolini. Vendar po sivki slovi Provansa, slovi Toskana. Zakaj ne bi sadili ajde ali pa ovsa? To so žitarice naše kulturne dediščine. Uporabljajo se za prehrano pa tudi v farmacevtski in kozmetični industriji.

 

Podobno je z grozdnimi tropinami in grozdnimi peškami. Že res, da jih nekaj pretopimo v tropinovec, vendar se uporabljajo tudi kot gnojilo, vedno bolj cenjene pa so tudi v kozmetični industriji. Avtorica  trenutno sodeluje z Aktivom gospodinj s Planine in skupaj z njimi pripravlja brošuro 'Poljento smo jejli vsak večjr, košn buot magar td zo frjšk',  ki bo predstavila  pridelavo koruze, ličkanje in kuhanju polente na Planini med preteklostjo in izzivi v prihodnosti. Na Planini in v okolici so najraje gojili prav posebno sorto koruze, ki so ji rekli  guštenca. Bila je najbolj primerna sorta za primorske vremenske razmere. In kaj je izziv in kako lahko iz guštence naredimo turistični produkt? Povezati bi bilo potrebno pridelovalce te stare koruzne sorte, našo lokalno mlinsko in pekarsko industrijo in na tržišču se lahko prodaja kruh (lahko tudi druge izdelke) iz doma pridelane sorte koruze pod posebno blagovno znamko. Lahko pa se ob tem obnovi še kakšen mlin in koruzo zmelje celo po starem.

 

Primer v preteklosti ne ravno posrečene povezave med stroko, ki skrbi za ohranitev kulturne dediščine, in ljudmi, je na primer Štanjel. Z izredno rigoroznimi zahtevami po varovanju se je vaško jedro skoraj spraznilo, ostale so le hiše, ki so dostopne z avtomobilom in ki imajo urejeno infrastrukturo. Vendar je bil pod Avstrijo in kasneje tudi pod Italijo Štanjel  poleti ena najbolj priljubljenih točk za oddih Tržačanov in meščanov iz drugih obalnih mest. Podobno je bilo pri nas na Gori, kar spomnimo se hotela na Predmeji.

Tudi danes veliko ljudi obišče Štanjel ali kakšen drugi, nam bližji kraj, vendar, kaj jim lahko ponudimo, kako jih lahko za kakšen dan obdržimo, da ne sanjamo o mesecu ali dveh, saj so  včasih  v vasi meščani preživeli celo poletje.

 

Predstavljena knjiga načenja vprašanja o vlogi stroke pri ustvarjanju kulturne dediščine, o dobrih in nekoliko zgrešenih pristopih strokovne javnosti pri upoštevanju lokalnih izkušenj, prepričanj, idej itd. Delo razgrinja dobre in napačne prakse uprizoritev vaških preteklosti, uporabe dediščine za razvoj turističnih dejavnosti in predstavitev svojih bivalnih okolij ter pomen dediščine za označevanje krajevne identitete. Prav gotovo bo v pomoč pri izzivih, ki jih pred nas postavlja sodobni čas in nenazadnje tudi trenutne gospodarske razmere.

Zdenka Žigon