Nosilec številnih naslovnih vlog velikih oper Marko Kobal, s Cola doma, odrske deske rad zamenja za gibanje v naravi. Je vnet hribolazec, kolesar, lovec, manj znano pa je, da obnavlja razna znamenja, potrebna popravila, na katera naleti med svojimi pohodi. Pretežno gre za lesena znamenja, saj je po osnovnem poklicu mizar. Zdaj jih je popisal in poslikal (kar 40 se jih je nabralo) v lični knjižici z naslovom Božja znamenja, naj služijo svojemu namenu in spominu.

Marko Kobal je prvo znamenje obnovil na prošnjo prijatelja. Postavljeno je bilo v spomin na tragično smrt enega od sorodnikov in tudi pri večini ostalih se je izkazalo, da se je tam nekaj zgodilo, običajno tragičnega.

Vsako znamenje torej nosi svojo zgodbo in zato Kobal ne le ohranja znamenj kot takih, temveč tudi kot del kolektivnega spomina, poleg tega pa pomaga ohranjati pričevalce »izredno razvejene kulturne dediščine, ki so jo ustvarjali večinoma anonimni preprosti rokodelci, polpoklicni vaški mojstri in tudi zaposleni v podobarskih delavnicah,« je v predgovoru knjižici zapisal znani etnolog dr. Janez Bogataj.

Znamenja, večidel gre za razpela, je najprej obnavljal in postavljal po okoliških hribih, kasneje pa tudi širše, v Trenti, na Gorenjskem, v Matkovem kotu, celo v Berlinu (pri znamenitem župniku Doriju). Kot izučen mizar ima prvak ljubljanske opere doma delavnico, opremljeno z vsemi potrebnimi orodji in pripravami. Največkrat posega po visokogorskem macesnu, ki je najbolj vzdržljiv »in bo marsikatero znamenje preživelo mene in še koga drugega …« Katero mu je najljubše? »Težko bi se odločil, važno je, da služijo svojemu namenu in spominu. Če pa že, bi se odločil kar za tisto pri meni doma, postavil sem ga za zdravo pamet!«