Kucelj, Čaven, Golaki – simboli moči in svobode, simboli ajdovskih planincev. V svojo skrb jih je sprejelo PD Ajdovščina. Zgledno skrbi za številne steze in poti, ki prepredajo njihova pobočja. Jasne oznake vodijo mnoge posameznike in družine od blizu in daleč proti ciljem, proti njihovim vrhovom.
Vsa tri pobočja varujejo dolino kot mogočni braniki; so hrepenenje Dolincev, tudi vseh tistih, ki so morali v preteklosti po svetu za kruhom. »O, da bi mi bilo dano še enkrat uzreti ta ljuba pobočja!« so sporočala mnoga pisma iz tujine.
Vsi trije vrhovi, stražniki nad dolino, so tesno povezani z nami. Neka notranja sila nas vabi in žene na njihove vrhove. Že otroci, mladinci in v ljudje, v zrelih letih, so se podali proti njihovim vrhovom, organizirano in spontano.
Najlepša doživetja mnogih otrok so povezana z dogodki na Čavnu, na Kuclju ali na Golakih. Še preden so dogoreli prvomajski kresovi, smo se, leto za letom, zbirali sredi vasi. Kdor je zmogel toliko moči, se je odpravil na pot. Nihče nas ni vabil, nihče nas ni silil, morali smo na pohod, morali smo za praznik na Čaven. Težko razumna velika ljubezen nas je vlekla, nam je odpirala in kazala številne steze, ki so nas vodile do vrha. Prvi maj ni bil praznik, če nam je zagodlo muhasto vreme in smo morali ostati doma. Spominjam se, da je bilo malo takih dni, kajti vremena se nismo ustrašili. V skupinah in posamezno smo se vzpenjali, občudovali mlado brstje, klepetali in se veselili. Prepričana sem, da se je še sonce smejalo naši razigranosti, veselju in svobodi.
Na Čavnu, pred kočo, smo se zbirali pohodniki iz različnih smeri. Vsak je prinesel s seboj svoje dogodivščine, svoje zgodbe in svoj smeh. Prvi maj, delavski praznik, je moral biti na Čavnu ali v njegovi bližini. Nihče ni želel manjkati. Nekatere obledele fotografije še danes pričajo, kako smo z odprtimi rokami, dušo in s srcem sprejemali, kar nam je nudila narava, ki se je prebujala v tistih dneh in napovedovala novo življenje, lepše, prijaznejše.
PDA je za praznik, ne samo za praznik, odprlo na stežaj kočo na Čavnu, da so se posamezniki oskrbeli, da so nekateri dobili informacije, da smo bili vsi varni.
Praznične ure so hitro minile, kajti naša pot nas je vsako leto vodila še na Kucelj, včasih tudi mimo Selovca, in šele proti večeru v dolino.
Prvi maj na Čavnu je svetel kamenček v mozaiku mnogih Dolincev, ki se in smo se hrepeneče vsako jutro ozirali proti njegovemu pobočju, ko smo prestopili domači prag. Prvi pogledi ob rojstvu dne so bili namenjeni našim vrhovom in njihovim pobočjem. Občudovali smo jih. Po njih smo določali mraz in toploto, jasnino ali nevihto. Trije vrhovi nad dolino, trije naši simboli, najlepši, ker so naši.
Bili so in so ostali najlepše teme mnogih slik z naslovom PRVI MAJ NA ČAVNU. Vsak od nas si jo je postavil na svoj oltar, da se zateče k njej, ko tečejo solze in ko se na obrazu riše smeh. Praznik prvi maj je lahko samo na Čavnu, v družbi prijateljev, znancev, v družbi dobrih ljudi.
V današnjem času so se naše poti malo prekrižale, zato nas pogosto PDA povabi na praznik na Čaven, kjer nas čaka koča, mogoče ni vedno zlikana, vendar je naša, in oskrbnik, ki nam postreže s toplim čajem.
Ko se bo čas rešil spon virusa, jo bomo družno mahnili na naš Čaven, na praznik in na navaden dan. Odprla se bodo vrata in okna koče Antona Bavčerja, zapela bo harmonika in noga bo poskočila. Verujmo.
Irena Šinkovec, PD Ajdovščina
