V ponedeljek so se odpeljali v Zavetišče za najdene živali v Vitovlje. Pozdravili so jih pasji lepotci in puhaste muce. Otroci so z zanimanjem spremljali prijazno skrbnico, ki jih je vodila od kletke do kletke in jim razlagala življenjske zgodbe posameznih živali. Nekaj muck so otroci smeli pobožati, vendar so bile vznemirjene, ker je bilo obiskovalcev preveč in bili so glasni.
Včasih preseneti tudi prijaznost, tako je otroke in spremljevalke presenetila skrbnica, ki jim je postregla s pečenim kostanjem, domačim sokom in slaščicami. Njena toplina je pregnala dež in oblake. Hladen vetrič, ki je zavel od morja, je za trenutek privabil sončne žarke, zato so jo pohodniki ubrali nad Vitovlje, proti cerkvi, ki straži Vipavsko dolino. Vendar je čas pretrgal živahno pot in povratek je minil v vedrem pogovoru o živalih, ki so dobile varen dom v Vitovljah.
Drugi dan počitnic, bil je četrtek, je bil sicer moker, vendar prijeten. Odpravili so se po Lokarjevi poti. Pred odhodom so prebrali Lokarjevega Srnjačka, vzeli dežnike in odšli v prepričanju, da niso iz sladkorja. Kaj vse so opazili ob poti? Vedeli so tudi, koliko znakov ob Lokarjevi poti je narisanih. V Gorenjah se je ulilo, nadstrešek je prijazno nudil zavetje. S pesmijo so se krajšali čas, vsak je želel biti glasnejši in boljši. Ko so se za nekaj časa oblaki zapeljali čez Goro, so nadaljevali pot. Živ žav se je razlegal po poti vse do Ajdovščine. Niti Lokavšček niti Hubelj nista mogla preglasiti tega otroškega veselja.
Zadnji počitniški dan, petek, je bil namenjen velikemu presenečenju. Bila je pot v neznano. Odpeljali so se v Škocjanske jame. Mnogi med njimi niso bili še nikoli v katerikoli naši jami. Vznemirjenje je bilo veliko, kajti reka Reka je bruhala po strugi. Grmelo je v jami. Ob povratku iz nje so se razveselili velikih sendvičev, se lovili in veselili. Odpeljali so se do Lipice, vendar je bila v teh dneh narava res jezna, razburjena, tako je v Lipici, kjer so se v ogradi močili beli in črni lepotci, lilo kot iz škafa. Torej je bila najboljša rešitev proti domu. Lipica je ostala obljuba za druge počitnice.
V Škocjanske jame se je odpeljalo več obiskovalcev, kajti otrokom so se pridružili Ukrajinci, ki se učijo slovenščino na Rdečem križu. Veseli so, da ob jeziku spoznavajo tudi našo deželo, običaje in življenje naših ljudi. Čudijo se lepotam naše dežele, ki jih mi komaj opazimo. Čeprav ni bilo vreme naklonjeno naši poti, so spoznavali in občudovali Kras, se čudili Štanjelu, lepim domovom in vinogradom. Kosovel in njegovo delo, ki so ga spoznali na urah slovenščine, je dobilo novo podobo in nov čar. Kamorkoli jih bo vodila njihova pot v življenju, bodo gotovo v blagem spominu ohranili lepote naše domovine, prijaznost in toplino ljudi, ki so jih v Sloveniji sprejeli medse.
Med krompirjevimi počitnicami je bilo, ob vseh predstavljenih dogodkih, še mnogo drobnih stvari, ki bodo gotovo ostale otrokom, ki so preživljali proste jesenske dneve v organizaciji Rdečega križa Ajdovščina.
Vsi smo hvaležni še nekaterim prijateljem, ki so nam priskočili na pomoč, da nam je bilo lepo na izletu v Škocjanske jame.
Irena Šinkovec, foto Cvetko Ušaj