Nedeljski mir je kraljeval po dolini, le redki sprehajalci so se zračili v rahli sapi. Brez nje ne bi bila naša dolina tako lepa. Nebesna modrina je tudi mene zvabila od TV-programa. V Grivčah me je ustavil pogled na poletno cvetje, ki bo kljubovalo do zime. Prebivalci so v preteklosti stisnili svoja bivališča ob pobočje Gore in si postavili kapelico Matere Božje, da bi jim bilo življenje lažje.
In potem … steza vodi ob izviru, ki kljub suši priteče na dan, in kakšne barve! Druga lepša od druge. Prevladovali sta rjava in oranžna, med njima se je še silila zelena in … kot kraljica se je bohotila rdeča. Narava se je celo poletje barvala, da bi nas razveselila. Je jesen najlepši letni čas? Kot za koga.
Na razpotju sem stopila proti Stari babi. Sapica je postajala sapa. Na Razgledišču, ki ga je nekdo označil s smerokazom, sem se ustavila. V prozorni jasnini mi je pogled segal od Nanosa, po vseh naših vaseh na jugu, na zahodu sem iskala svojo vasico in njene sosede. Vse je bilo kot na dlani. In spomini … spomini. Tišina, le skozi veje so prihajali glasovi, kot bi igrale orgle, bi napisali naši pisatelji.
Kdor ne doživi tega, težko verjame, da se je Gora skoraj v trenutku zagrnila z nam dobro znano meglo, zastava je pokazala svoja krila in pogled proti severu je bil krajši, vendar nič manj lep. Sivina se je mešala z modrino, na trenutke je zagrozila celo črna, pa odtenek rdeče in oranžne. »Torej bo zares pihalo,« sem si rekla in si zaželela, da bi naša burja sčistila ozračje.
Mimo izvira Hublja sem nadaljevala pot skozi Gorenje. Ta vasica je nekaj posebnega. V vseh letnih časih je obsijana s soncem, pri njih je pomlad prej kot v dolini. In še … glas živine, ki prihaja iz štale, te spomni na druge čase, ki so bili tudi lepi. Po Lokavškem polju sva z burjo že merili moči. Lokavšček nama je sodil: enkrat jaz, drugič ona. Z melodijo, ki je prihajala čez Goro in iz struge potoka, se je iztekla moja idila.
Ali je jesen najlepši letni čas? Ne, njene čudovite barve napovedujejo mraz, temo in … konec.
