Pod vodstvom Dušana Kopušarja, ki si je z ženo Ano Cecilio Prenz Kopušar v Kamni Gorici ustvaril drugi dom, smo si ogledali ta znameniti fužinarski kraj. Skupaj s sinovoma, gledališkim igralcem in glasbenikom, so ustanovili Kulturno umetniško društvo La Casa de Kamna, obnovili staro mežnarijo, kjer prirejajo razne ustvarjalne delavnice, koncerte in matineje, vsako poletje najamejo prostore glasbene šole v Radovljici in pripravijo mednarodno klavirsko tekmovanje. Naselje označujejo tudi kot Male Benetke, saj je prepredeno z vodnimi kanali, preko katerih vodi kar 48 mostičkov. Konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja je bilo tu znamenito zdravilišče. Letoviščarji so prihajali z vlakom do Radovljice in potem po Fuchsovi brvi (sedaj na novo postavljeni) preko Save v Kamno Gorico. V kraju je ohranjen še en vigenjc (kovačnica), glavni proizvod kovačev in kovačic so bili žeblji (v Kropi pa bolj ograje, okenske mreže, vrata …). Žeblje različnih velikosti in oblik (bilo jih je več kot sto), ki so vsak služili svojemu namenu, so izdelovali tako možje kot žene, pri delu pa so pomagali tudi otroci. Delali so po 14 do 16 ur na dan, prosti so bili ob nedeljah, ob sredah in sobotah pa se je delalo po pet ur zjutraj. Prosti popoldnevi so bili rezervirani za nabavo oglja, pripravo drv in železnih palic ter popravilo orodja. Po drugi vojni pa se je tudi ta dejavnost preselila v Kropo.

Spoznavali smo znane osebnosti iz tega kraja: politika, poslanca na Dunaju Lovra Tomana, slikarja Matevža Langusa (njegovi sliki Marijino kronanje in slika sv. Jurija sta tudi v šturski cerkvi). Od tu izvira tudi rodbina Kappus, ki je bila leta 1693 zaradi zaslug v železarstvu povzdignjena v plemiški stan (plemeniti Pichelstein). Njihov dvorec sredi naselja žalostno propada, tu sta bila rojena misijonar Marko Anton Kappus in pravnik Karel Jožef Kappus pl. Pichelstein.

Pot smo nadaljevali v čudovito ohranjeno staro trško jedro Radovljice, kjer je bil vodnik Sašo tako navdušen nad našo radovednostjo, da je vodstvo po mestu podaljšal skoraj za celo uro. Kraj je bil poseljen že v rimskih časih, leta 1333 je kraj, zgrajen na pomolu nad reko Savo, dobil status trga, v naslednjem stoletju so ga zaradi turške nevarnosti obdali z obzidjem in obrambnim jarkom, dobil je mestne pravice in s tem tudi sodstvo. Mestni grb predstavlja moža, ki v desnici drži kolo, v levici pa maketo mesta. Tako za Radovljico kot Kamno Gorico so značilni kamniti okenski okvirji in kamniti vhodni portali iz zelenega kamna. Mestni trg obkrožajo hiše premožnejših trgovcev in obrtnikov, postavljen je spomenik Josipini Hočevar, ki je leta 1906 financirala izgradnjo vodovoda, izstopa pa seveda obnovljena graščina, v kateri so Čebelarski in Mestni muzej in Glasbena šola. Na robu trga smo si ogledali še župnišče z renesančnimi in baročnimi freskami na pročelju in župnijsko cerkev sv. Petra. Ogled smo zaključili z obiskom čokoladnice in nakupom čokoladnih dobrot.

Zdenka Žigon foto J. Maraž in I. Slejko