V Lavričevi knjižnici smo 130 let rojstva pisatelja Danila Lokarja obeleževali celo leto. Začeli smo 9. maja 2022, ko smo pripravili razstavo o pisateljevem življenju in delu, zaključili pa leto kasneje, ko smo odprli Lokarjevo pot in se nanjo v lepem številu organizirano podali.

V januarju 2023 pa smo začeli z nizom sedmih Srečanj z Danilom Lokarjem, na katere smo povabili različne strokovnjake, ki so preučili Lokarjeva dela s svojih področij poznavanja. Na prvem srečanju smo gostili Marka Kravosa, tržaškega pisatelja, pesnika, esejista in urednika, ki je Danila Lokarja osebno poznal. Ajdovskega pisatelja in zdravnika se je spominjal tudi filozof, fotograf in pisatelj Evgen Bavčar, rojen v Lokavcu, živeč v Franciji. Njegove zapisane spomine je prebrala profesorica Ivana Slamič. Domačo pokrajino sta v Lokarjevih delih prepoznavala profesorica slovenskega jezika, literarna zgodovinarka in pisateljica Marija Mercina ter profesor slovenščine Peter Avbar. Doktor Franc Koren je Lokarjeve novele prebiral in analiziral z zdravniškega vidika. Posebno zanimiva je bila predstavitev osnovnošolcev in dijakov, ki so nam predstavili dojemanje in obravnavanje Lokarjevih literarnih del s svojega vidika. Temu je sledilo spoznavanje umetnika skozi oči dveh slovenistk: Laura Brataševec nam je predstavila njegovo dramsko ustvarjanje, Beti Bučinel pa vlogo umetnika v njegovih delih. Kot zadnja izmed gostujočih je nastopila literarna zgodovinarka Vladka Tucovič. Preučevala je Lokarjev dogajalni prostor, ki je v noveli Srečanja umeščen v Vipavsko dolino.   

V začetku maja pa smo z veseljem dočakali izid novih dnevniških zapisov Danila Lokarja oziroma četrte knjige iz Lokarjeve zapuščine. Za prepis s spremno besedo in opombami je tudi tokrat poskrbela Lokarjeva velika poznavalka Ivana Slamič. Dnevnik 1943-1945, kot knjiga nosi naslov, orisuje pisatelja v času druge svetovne vojne. Sestavljen je iz dveh delov – v prvem so Lokarjevi zapisi iz časa izgnanstva v italijanski Medeji, v drugem pa iz časa, ko sta se z ženo Jelo pridružila partizanom. V dnevnikih pisatelj izpričuje svoje občutke, ko sta se z ženo odpravila na težko pot, katere konca nista poznala. Orisuje pa tudi vsakdanje življenje partizanov na Vojskem in v Beli krajini, kjer je opravljal delo vojaškega zdravnika. Knjigo smo predstavili 4. maja v Lavričevi knjižnici, z raziskavo o fašizmu na Primorskem v Lokarjevih delih je ta večer popestril zgodovinar Matic Batič. Knjiga si lahko izposodite v naši knjižnici, lahko jo pa tudi kupite.

Kot je bila pokrajina Ajdovščine in Vipavske doline velikokrat vtkana v Lokarjeva dela, smo tudi mi želeli pisatelja ponovno vtkati v našo pokrajino, zato smo se odločili za odprtje njemu namenjene pohodne poti. Pot je krožna  z začetkom pri Lokarjevi hiši, ki je danes preurejena v galerijo pod okriljem DLUSP. V hiši je tudi Lokarjeva spominska soba, za katero skrbi Lavričeva knjižnica. Prvi del poti vodi skozi mesto in mimo glavnih znamenitosti ter javnih ustanov: Lavričev trg, občina, šole, potem pa zavije na pot ob potoku Lokavšček in se ob čudoviti zeleni pokrajini nadaljuje do izvira Hublja. Od tam se po asfaltni cesti ponovno spusti do mesta.

Pot je označena s posebnim znakom, nalivnim peresom, ki je zaščitni znak Slovenske pisateljske poti, katere del je tudi Lokarjeva pot. Ob poti so štiri informativne table, ki predstavljajo povezanost poti z Danilom Lokarjem in izpostavljajo naravne, kulturne in zgodovinske znamenitosti Ajdovščine. Trasa poti ni naključna, saj je prav to pot Lokar večkrat prehodil in to zapisal tudi v svojih dnevnikih. Odprtje Lokarjeve poti je potekalo 26. maja pred Lokarjevo galerijo. Sooblikovali so jo učenci OŠ Danila Lokarja, osrednji govor je pripravila Ivana Slamič. Po uradnem odprtju je sledil tudi doživet ulični koncert tolkalske skupine Sherzer brigade.

Že naslednji dan smo organizirali tudi voden pohod po Lokarjevi poti. Zbralo se je približno 30 pohodnikov, v prijetnem vzdušju smo se podali nanjo. Ustavili smo se ob informativnih tablah, v zaselku Čohi nad Lokavcem nas je z osebno zgodbo o Danilu Lokarju presenetila tudi domačinka. Pohod smo po slabih treh urah zaključili na dvorišču Lavričeve knjižnice.

Nadejamo se, da bo pohod po Lokarjevi poti postal vsakoletni dogodek Lavričeve knjižnice, obenem pa upamo, da bi se po poteh, ki jih je prehodil naš ajdovski pisatelj, sprehodilo čim več ljudi in se tudi na ta način seznanilo z njegovim življenjem in delom.     

Franka Koren, Lavričeva knjižnica