Naš svet, naš globus, čeprav sije mrko sonce nasilja in krvi. Vojna v Evropi. Kako smo se je navadili, kot da je nekaj vsakdanjega! Ljudje iz Ukrajine že leto dni, razseljeni po različnih delih starega sveta, hrepenijo po domu, želijo si mirnega življenja, dela in veselja. Želijo si prostranosti svoje dežele, domačih ljudi in melodije svojega jezika. Usoda jih je vrgla tudi k nam. Ob našem jeziku smo se srečali, in sicer najprej na Ljudski univerzi Ajdovščina. Ko se je tam končal tečaj, so nam na Rdečem križu odprli vrata. Naš jezik jih privlači, sorodstvene vezi se čutijo, z veseljem se učijo. Sestavljajo besedo za besedo; povedi so včasih predolge, ker želijo vse povedati; s ponosom, da že veliko razumejo, prisluhnejo tudi daljšemu besedilu, iščejo sorodnosti in razlike med slovanskimi jeziki, prevajajo in ... Res, mnogo so se v tem letu naučili, sporazumevanje jim ne predstavlja velikega problema, vendar najlepše zazveni učilnica, ko opisujejo domače jedi, predstavljajo domača književna dela, razumljivo in človeško …

In nekega deževnega dne, veliko se je po medijih govorilo o vojni v Ukrajini, sem jih vprašala, kako jim je pri nas, kajti za taka vprašanja vedno zmanjka časa. Po tem krvavem letu, ki je zasukalo pravljico v črnino, sem želela, da bi ti ljudje, ki so morali vso preteklost stlačiti v kovček in oditi v neznano deželo in med tuje ljudi, napisali, kako se počutijo.

Želela sem, da njihovi zapisi, nastali so na tečaju, dragi bralci, govorijo sami.

Naši tečaji prehitro minejo, kajti besede, čeprav so tuje, budijo neko upanje, da se bo rodila neka lepa prihodnost, ki bo življenje pobarvala svetlejše. Svet se bo zavrtel v …

Irena Šinkovec