V Sloveniji je 32 zadrževalnikov (Slika 1), ki so ali bi lahko predstavljali zanesljiv vir vode za namakanje kmetijskih zemljišč (KZ). Pri tem so upoštevani trije kriteriji: (a) zadrževalnik ni suhi zadrževalnik; (b) zadrževalnik se uporablja, ali je bil izgrajen za potrebe namakanja KZ; (c) zadrževalnik se ne uporablja, ali ni bil izgrajen za namakanje KZ, vendar leži na območju KZ, primernih za namakanje. Od 32 obravnavanih je osem zadrževalnikov primarno namenjenih hidroenergetski rabi in se nahajajo na Savi in Dravi. Vsak ima v koncesijski pogodbi definirano količino in omejitev rabe vode za potrebe namakanja KZ. Ostalih 24 zadrževalnikov ima potencial za namakanje 6.770 ha KZ.

Pri potencialni rabi vode iz vodotokov je prvenstveno potrebno upoštevati t. i. ekološko sprejemljiv pretok (Qes), ki omogoča življenje v vodotoku. Količina vode nad Qes je predmet dogovora o rabi za različne namene. Skupno je na prioritetnem območju vodnih teles površinskih voda definiranih 62.909 ha kmetijskih zemljišč potencialno primernih za namakanje. Prioritetne površine so izbrane med tistimi kmetijskimi zemljišči, ki so primerna za namakanje in so v pasu 3 km in 100 m višinske razlike od vodotoka. Ob teh parametrih namakalni sistemi še izkazujejo ekonomsko učinkovitost dovoda vode. Brez upoštevanja vpliva odvzemov gorvodno na razpoložljivost vodnih količin dolvodno, bi lahko s potencialno razpoložljivimi vodnimi količinami iz vodnih teles površinskih voda oskrbeli 83 % teh površin (Slika 1).

Pri podzemni vodi je potrebno upoštevati, da je še posebej primerna za pitno vodo in je v veliki meri za ta namen tudi rezervirana. Pomemben dejavnik pri rabi podzemne vode je njena dostopnost, ki je pogojena s tipom poroznosti vodonosnika. To pomeni, da je strošek, ki bi nastal pri iskanju in črpanju te vode, velikokrat nesorazmeren s količino vode, ki bi jo takšna vrtina zagotavljala. S količinami podzemne vode, ki niso porabljene, bi lahko namakali 117.950 ha, vendar je realno pričakovati, da se bo podzemno vodo uporabljalo le na območjih, kjer je lahko dostopna (Slika 1).

Za katero koli rabo, ki presega splošno, torej tudi za vode za namakanje, ne glede na vir, je po Zakonu o vodah potrebno pridobiti vodno dovoljenje. Ta postopek zagotavlja, da z rabo vode ne ogrožamo naravnega ravnovesja in ne posegamo v že podeljene pravice drugih za rabo vode.   

Za situacije, kjer omenjeni vodni viri zaradi katerih koli vzrokov ne bi omogočali rabe vode za namakanje, smo izračunali, koliko vode lahko zberemo s površinskim odtokom, ko je še razpršen in še ne oblikuje struge (Slika 2). Za to obliko zbiranja vode ni potrebno pridobiti vodnega dovoljenja. Upoštevali smo odtok v zimskem času in predvideli, da relativno majhne akumulacije (do nekaj 1.000 m³ volumna) napolnimo pred začetkom namakalne sezone. Možni zbrani volumni vode iz enega hektarja velike površine so najmanjši (nekaj 100 m³/ha) na severovzhodu države in največji (nekaj 1.000 m³/ha) na zahodu države in praviloma zadoščajo za namakanje površin, manjših od enega hektara ali le malo več.

Iztoki iz čistilnih naprav, kjer prav tako ne potrebujemo vodnega dovoljenja, četudi velik potencial, v Sloveniji zaenkrat še niso predmet resnega razmisleka za namakanje. Presoja tehničnih zmogljivosti, opravljena na 223 komunalnih čistilnih napravah, izkazuje, da ustrezno kemično in mikrobiološko čiščenje dosega 19 čistilnih naprav. S to vodo bi ob upoštevanju norme namakanja 2.500 m³/ha/leto lahko namakali 3.600 ha KZ.

Predvsem na Primorskem pridelovalci v manjši meri že izkoriščajo vodovodno vodo za namakanje, za kar imajo urejene posebne, t. i. kmetijske, odvzeme. Praksa kaže, da je predvsem pri visoko intenzivnih kulturah, kot so vrtnine, sadje in zelišča, strošek za pridelovalce sprejemljiv. Po drugi strani jim ob tem vodnem viru lahko namreč odpade strošek črpanja in filtracije vode. Vsekakor je ideja rabe vode iz vodovoda za namakanje, predvsem manjših razpršenih kmetijskih površin, vredna poglobljenega razmisleka, če se po drugi strani v vodovodnih sistemih izkazujejo neizkoriščene kapacitete.

prof. dr. Marina Pintar, Biotehniška fakulteta Ljubljana