Logo MojaObčina.si

Ajdovščina

DANES
13°C
6°C
JUTRI
17°C
8°C
Deli
8902

Namakanje - uvod in nekaj malega zgodovine

Prof. dr. Marina Pintar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani bo v prihodnjih nekaj tednih v kratkih sestavkih poskušala osvetliti nekaj pomembnejših dejstev v povezavi z namakanjem. Prav je, da začnemo s kratkim uvodom in nekaj malega zgodovine.

Namakanje je tehnološki ukrep v rastlinski pridelavi, katerega namen je z dodajanjem vode, kadar jo v tleh primanjkuje, zagotoviti optimalno rast in razvoj gojenih rastlin. V zgodovini človeštva je namakanje s pomočjo relativno enostavnih ukrepov omogočalo razvoj najbolj cvetočih civilizacij, npr. v Mezopotamiji, starem Egiptu ipd. Sedaj ob podpori vedno bolj izpopolnjene tehnologije pomeni konkurenčno prednost pred kmetijstvom brez namakanja tudi v naših podnebnih razmerah, kjer pade relativno veliko dežja, ki pa je preko rastne sezone neenakomerno razporejen. Pri nas je namakanje dopolnilni ukrep, ki omogoča količinsko in kakovostno stabilno rastlinsko pridelavo.

Namakanje gotovo ni edina možna rešitev v borbi proti suši, je pa kljub včasih dolgotrajnim postopkom, ki spremljajo načrtovanje in gradnjo namakalnega sistema, gotovo najhitrejši odziv na sušne razmere, ko rastlinam (skoraj) vsako leto primanjkuje vode za optimalno oblikovanje pridelka. Druga možnost je vzgoja na sušo odpornejših sort, bodisi z ustaljenimi žlahtniteljskimi postopki ali z novejšimi postopki vnašanja genov na odpornost proti suši v različne kulturne rastline. V luči že prisotnih podnebnih sprememb je namakanje vedno pomembnejši ukrep v borbi proti suši, čeprav bi praviloma moral biti pomemben ukrep za kakovosten ter preko let količinsko izenačen pridelek tudi pred pojavom vremenskih nihanj.

Prvi namakalni sistemi na območju Slovenije so bili omenjeni že v začetku 17. st., ko so s preusmerjanjem in zajezitvami manjših potokov s preplavljanjem namakali travnike, kar je na prvi pogled morda presenetljivo, a kaže na to, kako pomembno je bilo tedaj pridelati dovolj krme za živino. Tudi še v 19. st. so v časopisu Kmetijske in rokodelske novice objavljali strokovne nasvete o namakanju travnikov. Uradne evidence o prvih modernih namakalnih sistemih v Sloveniji segajo v leto 1978. V sledečem desetletju (80. leta 20. stoletja) so izvajali raziskave o vplivu namakanja na pridelek poljščin, vrtnin in sadja ter ugotovili, da je tudi v Sloveniji z uvedbo namakanja moč znatno povečati pridelke (od nekaj 10 do nekaj 100 %) pri omenjeni rastlinski pridelavi. Velik razpon stopnje povečanja pridelkov ob uvedbi namakanja gre na račun velikih razlik v časovni in prostorski razporeditvi padavin.

Posledica vrstenja sušnih let v 80. in začetku 90. let je bil Nacionalni program namakanja (NPN), ki ga je pod vodstvom Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani v letih 1993-94 izdelal širok krog domačih strokovnjakov. Ob upoštevanju mnenj tehnologov posameznih pridelav in pedologov ter omejitev zaradi varovanja naravne in kulturne dediščine je bilo kot za namakanje primernih evidentiranih 193.450 ha kmetijskih zemljišč, ki so bila razporejena v štiri prednostne kategorije. Primerjava vseh želenih površin z možnostjo zagotavljanja vode za namakanje je pokazala, da je realno upoštevati namakanje na največ 60.000 ha zemljišč, kar je približno polovica zemljišč prve in druge prednostne kategorije. 

Po izdelavi NPN je vlada RS leta 1994 sprejela Strategijo namakanja kmetijskih zemljišč RS, v kateri je bilo določeno, da se bo v obdobju petih let zgradilo 10.000 - 12.000 ha namakalnih sistemov. Leta 1998 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naročilo (MKGP) Slovenski projekt namakanja (SPN), v okviru katerega je bila izdelana analiza možnosti in primernosti uvedbe namakanja na 3.614 ha površin. Nalogo je izdelalo na javnem razpisu izbrano nemško svetovalno podjetje AFC, s sodelovanjem slovenskih strokovnjakov. Za izvedbo projekta je Slovenija dobila kredit Svetovne banke. Rezultati študije so pokazali, da je med obravnavanimi površinami gradnja namakalnih sistemov ekonomsko opravičljiva na 2.785 ha. Meja ekonomske opravičljivost je bila po kriterijih Vlade RS in Svetovne banke postavljena na interni stopnji donosnosti 11,5 % in jo je izkazovala pridelava intenzivnih kmetijskih kultur (npr. sadje, zelenjava, trsničarstvo) oz. tistih kmetijskih kultur, katerih pridelki se močno odzivajo na namakanje (npr. sladkorna pesa, krompir).

Po letu 2000 so se državne investicije v gradnje namakalnih sistemov, zaradi pomanjkanja denarnih sredstev, praktično ustavile. Spet se je financiranje gradnje namakalnih sistemov začelo s Programom razvoja podeželja 2007 − 2013, ko je bilo podprtih sedem investicij v gradnjo namakalnih sistemov z več uporabniki v skupni površini 1.753 ha in dve investiciji v posodobitev namakalnih sistemov v skupni površini 396 ha.

Avgusta 2017 je vlada RS potrdila Načrt razvoja namakanja in rabe vode za namakanje v kmetijstvu v Republiki Sloveniji do leta 2023 (Načrt) ter Program ukrepov za izvedbo načrta razvoja namakanja in rabe vode za namakanje v kmetijstvu v Republiki Sloveniji do leta 2023. Po podatkih MKGP je bilo pred sprejetjem Načrta v Sloveniji 9.264 ha namakalnih sistemov z več uporabniki in 1.459 ha namakalnih sistemov za posamezne uporabnike.

Namen Načrta je bil določitev območij, kjer je namakanje kmetijskih površin najbolj smiselno glede na primernost zemljišč za kmetijsko pridelavo, dostopnost vodnih virov za namakanje in interes kmetijskih pridelovalcev za namakanje. Tako je z Načrtom predvidena gradnja novih namakalnih sistemov na 2.815 ha površine in posodobitev 1.273 ha že obstoječih namakalnih sistemov.

prof. dr. Marina Pintar 

 

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi