V soboto, 10. avgusta zjutraj, smo se kamenjske družine druga za drugo podale na Malo goro. Vsaka družina na sebi lasten način, a vse z istim ciljem: da tam preživimo konec tedna ob druženju in spoznavanju starih kmečkih opravil, povezanih s košnjo in spravilom sena.

Idejo je podal dobil predsednik Planinskega društva Ajdovščina Damjan Pregelj in z njo navdušil vodilnega planinske sekcije Kamnje. Jožko Vodopivec je  skupaj z ostalimi člani kamenjske sekcije pripravil idejni načrt za druženje in k sodelovanju povabil družine.

Ko so se otroci v soboto zjutraj zbrali, so izvedeli, da so včasih kosili zato, ker je bila v vasi živina in je bilo seno hrana za krave in teličke za celo leto. Izvedeli so, da je košnji sledilo grabljenje, obračanje, spravilo … In tako so komaj čakali, da tudi vidijo, kako se to počne in tudi sami poskusijo. Med prikazom, kako in s kakšnim orodjem so kosci koso najprej klepali, so otroci in tudi starši spremljali dogajanje odprtih ust in široko razprtih oči. Tudi brušenje z 'waslo', ki se je shranila v lesenem 'wasovniku', je bilo posebno zanimivo. Spoznali smo še veliko drugih imen predmetov za košnjo in nato gledali, kako nonoti in očetje ter drugi odrasli moški prav zares kosijo. Pravo navdušenje pa je sledilo, ko je vsak dobil v roke kos orodja – deklice grablje in fantje vile, prilagojene njihovi velikosti. Čeprav smo spoznali, da delo ni bilo lahko, je veliko rok neverjetno hitro pokosilo travo, nato pograbilo pokošeno travo iz sence na sonce, sledilo je trosenje trave, pa obračanje in delanje ograbka. Imeli smo priložnost videti, kako se še ne posušeno seno pospravi v kopice – t.i. lonce, in videli tudi, kakšno prenočišče – guto – so si kosci včasih pripravili. Ko je bilo prvo veliko opravilo za nami, je bilo na sporedu spoznavanje zdravilnih rožic in zelišč, ki rastejo na Mali gori. Izvedeli smo, kako se imenujejo in kdaj in kako se jih lahko uporabi.

Aktivnemu delu in učenju je sledilo odlično kosilo. Malogorska kuharska ekipa, ki že vrsto let pripravlja hrano za različne dogodke na Mali gori, nam je postregla z eno tradicionalnih jedi. Med počitkom po kosilu so nam izkušeni igralci prikazali že skoraj pozabljeno igro volka in ovc. Potem pa smo si tudi mi postavili prenočišča, le da ne gut, temveč šotore. Za marsikoga je bilo tudi to prvič in zato še posebej vznemirljivo.

Po večerji – polenti s kislim mlekom in košenino, kot se streže na Velikonočnem pohodu - smo se sprehodili na rob Male gore in si ogledali, kako izgleda Vipavska dolina, ko nanjo začne padati mrak in se druga za drugo počasi prižigajo luči. V soju lučk smo se vrnili v naš tabor, kjer nas je pričakal čisto pravi mali taborni ogenj, za katerega so drobne otroške roke že prej nabrale obilo češarkov. In v prijetnem vzdušju smo ob njem pod jasnim zvezdnatim nebom in ob spremljavi kitare skupaj zapeli. Zvok harmonike pa nas je povabil v petje in tudi ples … vse dokler nismo utrujeni odšli v šotore, kjer smo nekateri za uspavanko poslušali tuljenje volka.

V nedeljsko jutro nas je pospremil slovenski kmečki zajtrk. Podprti z njim smo se odpravili na Kucelj. To pot so naši nadobudneži prehodili brez vsake težave. Po povratku pa sta animatorki in motivatorki otroke povabili v drugačno delo in ustvarjanje in tako so dobili čisto prave delovne liste, na katerih so dvodnevne vtise strnili z barvanjem in risanjem. Nastali so različni, a sami lepi izdelki.

Preden smo po še enem tradicionalnem kosilu lahko pospravili naš tabor, je sledilo še veliko skupnega dela, da smo lahko seno pripravili - podobno kot včasih - za odhod v dolino.  

Ob zaključku – likofu smo tisti malo manj mladi, a še vedno premladi, da bi kdaj sodelovali pri takem opravilu, ko je šlo zares, modrovali o tem, da je bilo to takrat za preživetje nujno in težaško delo, in da so morali naši nonoti in pranonoti ter none in pranone kar en lep čas preživeti tam v precej manj udobnih pogojih. Ni pa našim klepetom ušlo niti to, kar smo vsi začutili v teh dveh dneh skupnega dela: kako veliko pomeni, ko se iz resnične potrebe po sodelovanju stopi skupaj – ko ni več niti problem, niti veselje samo moje ali od moje družine, ampak je naše skupno – takrat, ko smo skupaj pri delu, skupaj pri varstvu otrok in skupaj v veselju. Takrat je skupno dobro res večje od vsote dobrobiti posameznika. Danes smo hvaležni za avtomobile in stroje ter ostale naprave, ki nam omogočajo sodobno življenje, a vidimo, kako so nas oddaljile od žive skupnosti.

Po takem bogatem druženju podelitev plaket več kot 20 sodelujočim otrokom ni šla mimo brez globokih čustev. Iskrena in srčna hvaležnost udeležencev in enako iskrena ganjenost prizadevnih organizatorjev je dodala piko na i nepozabnemu druženju. Pogledi in nasmehi, ki smo si jih ob odhodu izmenjali, so bili drugačni, kot dan prej - bogatejši za izkustvo, bogatejši za odnose, za nova znanja in znanstva smo prižgali nove iskrice v očeh.

Koča na Mali gori

1. OTROŠKI TABOR KOSCEV IN GRABLJIC NA MALI GORI 2024

Več kot 20 otrok je čez vikend pri koči na Mali gori spoznavalo starodavno delo koscev in grabljic ????‍????‍????????‍????‍????

Otroci so spoznavali orodja, način košnje in spravila sena, cvetje in zelišča, malogorske kuharske specialitete, planinske navade ter način taborjenja..

Stkali so prijateljstva, uživali v naravi, predvsem pa si ustvarjali nepozabne spomine..

Hvala vsem otrokom in staršem za udeležbo ter članom sekcije za organizacijo in izvedbo!

Bilo je nepozabno!!

Foto: A.G.

Planinsko Društvo Ajdovščina

PD Ajdovščina, sekcija Kamnje je v minulem vikendu izvedlo delovno kulturno akcijo KOŠNJA NA MALI GORI.

Namen akcije je bil prikaz košnje mlajšim generacijam v času njihovih staršev in starih staršev. Dvodnevno družebje je bilo več kot samo košnja. Družili smo se ob igranju starih igric "Volka", jedli stare tradicionalne jedi, spoznavali zdravilna zelišča se sprehodili do Kuclja ter si ogledali dolino v nočnem času. Za dobro razpoloženje je skrbela pesem ob kitari in harmoniki z ubranimi glasovi mladih in manj mladih talentov.

Bilo je zares lepo.

Hvala vsem organizatorjem, delavcem in udeležencem.