Domačini so pred časom uredili krožno pot okoli vasi, dolgo 17 kilometrov, kar pa je za namen kratkih pohodov
preveč in zato je Vesna priredila pol krajšo inačico. Živo srebro je (v petek, 10. februarja) tudi v Gaberjah komaj zmoglo čez ledišče, zato je kar dobro del zmeren klanec od kapelice sv. Družine pod vasjo proti hribu, kjer se je le ob večjem vinogradu teren nekoliko zravnal in postregel s prvim razgledom na okoliške hribe in tedaj še senčne Gaberje. Ledena skorja na lužah in kalih od nočnega mraza še ni popustila, vendar se je ozračje (in razpoloženje) tridesetih pohodnikov hitro ogrevalo. Pri križu, ki nosi tudi tablico s podatki, da je na tem mestu sredi 14. stoletja stala cerkvica, posvečena sv. Hieronimu (po domače Rumanu), se posadka kar ni hotela odpraviti naprej. Je že tako, da so cerkve gradili na mestih s posebno energijo, ki jo je tokrat stopnjevalo vse močnejše zimsko sonce. Povrh vsega pa je vrh 275 metrov visokega hriba, skorajda osamelca, ponujal lepe razglede na vse strani in postavljal vprašanje, kam so izginili gradbeni elementi nekdanje cerkve. Spust po južnem pobočju na Mlake je bil hiter, lagodna hoja po dolini Branice in njenem pritoku Gaberščku navzgor pa je tik ob zaključku postregla z imenitnim pogledom na Gaberje. Prav s tega zornega kota se je vas zarisala kot stopničasta jata hiš, ki se zaključi z dominantno cerkvijo sv. Martina na vrhu. Kako že pravi pred leti izdana brošura? "Gaberje je lepa vas, je Vipavski v okras.“

Foto V. Bratina, J. Maraž, V. Vetrih