Že sam naslov 'Po sledu za besedo' nas na zelo jasen način napeljuje na dve Černigojevi strasti – lov in ubesedovanje pripovedovalcev. »In res moramo iti po sledu, postopoma, po korakih, previdno, stavek za stavkom, zgodbo za zgodbo ... Černigoj je s to knjigo še enkrat dokazal svoje mojstrstvo literarnega dojemanja narave in lova, predvsem pa izkazal veliko spoštovanje do vsega živega. In izrazil hvaležnost ljudem, ki so mu odstirali tančice skrivnosti o takšnih in drugačnih doživetjih,« je v recenziji knjige zapisal dr. Marjan Toš

Černigojevo lovsko pripovedništvo je dolgo skoraj pol stoletja in v novi knjigi je jagodni izbor krajših in daljših besedil, nekaterih že objavljenih v reviji Lovec in drugih publikacijah. Mnoga so nastala ob siceršnjem dolgoletnem zapisovanju izročila, nenazadnje tudi ob urejanju zbornikov lovskih družin ob jubilejih. Vse pa imajo eno veliko skupno sporočilo: samo v pristnem doživljanju narave nam je dan poln lovski užitek ... Ali kot je v spremni besedi zapisal Lojze Skvarča, da mu je le v Naravi dano polno doživljati lov, in »spoštljivo pokaže na najmanjšega ptička, na komaj opazen cvet drobcene rože, ki jo tudi poimenuje, kot bi ju nagovoril. Preko svoje Gore nam skuša prikazati vsaj delček skrivnosti, ki jih skrivajo temne, daleč in globoko na idrijsko stran padajoče prepadne grape s svojimi potočki na dnu. Pa navzdol v deželo, na svetlo Primorsko, na Vrhe, vse tja nas popelje tudi na lov in tam najde pripovedovalce, tudi preproste lovce, da nam pomagajo razkazati te lepe kraje in življenje v njih, danes in tudi njega dni«. Zato so njegovi lovski portreti pravi, zgodbe o lovcih polne sočnih doživetij in prepletene tudi s krutimi usodami ljudi, kot sta bili prva in druga svetovna vojna. In zato je pisanje, čeprav iz krajevno omejenega območja, še kako zanimivo za ves slovenski prostor, za vse slovenske lovce torej.

Knjigo poleg besede krasijo še ilustracije divjadi Jurija Mikuletiča.

rl