Na Otlici sta v soboto, 8. oktobra, slavila 65 let skupnega življeja Danica in Anton Vidmar. V cerkvi Angelov varuhov sta si leta 1951 obljubila večno zvestobo. »Takrat so bili težki časi«, se spominja Danica. »Na poročni dan sem morala najprej poskrbeti za živino v hlevu, nato  nahraniti mlajše brate in sestre. Svatje so že prihajali, jaz pa sem bila še v vsakdanjih opravilih. Ah, danes ob diamantni poroki je zame lepše, le zdravje, zdravje me zapušča,« še doda. Anton - Tonče pa je pri svojih 95 letih še vedno aktiven. Poleti vzame v roke ročno koso, jeseni pa motorno žago. Pozimi pridno kuri v krušni peči, da ju z Danico ne zebe. Veliko bere in gleda dokumentarne filme. Rad obuja spomin na čase, ki jih je kot italijanski vojak preživel v Afriki. Rad je v družbi, le sliši bolj slabo, a ga to ne obremenjuje. Veselo pripomni: »Saj včasih je bolje, da vsega ne slišiš!«

Njun dom na Otlici je bil vedno toplo gnezdo. Tega se danes dobro zaveda njunih pet otrok, štirinajst vnukov in osem pravnukov. Z vzgledom sta jih učila potrpežljivosti, poštenosti, skromnosti, delavnosti in spoštovanja. Brusile so ju življenjske preizkušnje, ki sta jih premagovala z iskreno ljubeznijo. Spoštovala sta drug drugega in si znala odpuščati. Z zaupanjem v božjo voljo in molitvijo sta začenjala vsak nov dan. »Da diamanti ne nastanejo kar sami od sebe, ampak jih je treba brusiti in brusiti,« je na dan diamantne poroke poudaril župnik Lojze Šinkovec.

Na slavju se je zbralo veliko število sorodnikov in prijateljev. Še posebej sta bila vesela, ker sta ob njiju stali isti priči kot leta 1951 - Marija Križaj in Lojze Vidmar.

Danica in Anton sta bila rojena v številčnih družinah na Otlici, Danica 1929. leta, Anton pa leta 1921. Ustvarila sta si dom, kjer je Danica gospodinjila, Anton pa je kot gozdar, miner in cestni delavec skrbno preživljal družino.

Danes, v jeseni življenja se najbolj veselita svojih vnukov, saj imata mladost in starost veliko skupnega. Vsi Gorjani jima kličemo: »Še na mnoga leta!«

I.V.