Jejčič, ki se je v zgodnjih sedemdesetih letih v slovenskem prostoru uveljavil kot odličen grafik in avtor kiparsko zasnovanih objektov, se je namreč v drugi polovici devetdesetih let začel intenzivneje posvečati fotografiji. Od leta 1997 je ustvaril več fotografskih ciklov, katerih skupni imenovalec je poetika minevanja.

Njegove fotografije s konca devetdesetih let prikazujejo večinoma podobe razpadajočih zidov in odpadnih industrijskih materialov, ki jih je spreminjal v estetsko dognane kompozicije. Iz tega obdobja izvirajo cikli Ob uri dolgih senc (1997–1998), Ostalina civilizacije (2001–2004), Z deponije (2003), Pozitiv in negativ (2004) in zadnji cikel, kjer prevladujejo fotomontaže,Prezrte reči (2010–2015).

Jejčičevo fotografsko ustvarjanje je pravzaprav tesno prepleteno z grafiko, saj je v ciklu Alfa in Omega (2002–2012) grafiko in fotografijo tudi povezal: fotografije so postale osnovna ploskev njegovih grafik, na katero je apliciral geometrijske like in telesa pa tudi fragmente fotografskih posnetkov. S takšno kombinacijo slikovitih površin odpadnih predmetov in eksaktnih geometrijskih oblik je namreč poudaril učinek prostorske iluzije, ki je pomembna komponenta njegovega raziskovanja tudi v fotografiji.

Danilo Jejčič nam s propadajočih bivališč, podobami zapuščenih stavb, dotrajanih materialov, strganih plakatov in prašnih izložb ter odsluženih tehnoloških izdelkov, razkriva svoja intimna razmišljanja o krhkosti človekovega bivanja, v posameznih ciklih pa namiguje tudi na naraščajočo okoljsko problematiko. V zadnji seriji Zaobljene refleksije pa globino gledanja poudari tudi s številnimi odsevi na zrcalnih površinah, za katere lahko rečemo, da se nanašajo na reprezentacijo sveta. Jejčič se namreč zaveda, da živimo v svetu svojih lastnih predstav, ki so edino merilo vrednotenja našega obstoja. Njegove podobe nam govorijo, da je morda vse, kar lahko zaznamo, zgolj iluzija.

Vladimir Bačič