In niso paradiž le gore in doline, ampak je čudežni paradiž tudi podzemlje, ki hrani zgodovino, dolgo milijone let. Prav to je privabilo nekaj radovednih pohodnikov, zato smo se organizirali in poprosili sežanske jamarje, da so nas popeljali v Vilenico. To je prva turistična jama na svetu, kajti zaslovela je že v 17. stoletju.

Tokrat smo bili prvi obiskovalci v letu 2022, zato smo prejeli v darknjižico o jami, ki nosi čudovito ime, vendar ljudsko izročilo pravi, da so bajeslovna bitja, ki so jo imela v lasti, znala pokazati tudi temno stran. O življenju belih žena, tudi o njihovi slabši strani, pravi pravljica o Marinci, objavljena v podarjeni knjižici.

Jamarski vodnik David nas je zbral nad skrivnostnim podzemljem. Megla se je vlekla po pokrajini, za katero piše dr. France Habe, da je za nas Slovence sveta zemlja. Ali ta dim oznanja viharni ples čudežnih bitij? Mogoče. Kamen, apnenec, rdeča zemlja in spet kamen. Marko Pogačnik ga je razporedil po okolici, vsak od njih oddaja svojo energijo.

Prva dvorana, kjer potekajo slovesnosti ob podelitvi literarnih nagrad, mi je bila znana, saj sem tja večkrat spremljala svoje učence, ki so se poskusili v poeziji, na natečaju Mlada Vilenica.

Nadaljevalo se je skrivnostno potovanje v bogato podzemlje. Lepota ob lepoti, nedosegljiva umetnost, stara milijone let. Narava je največji umetnik. Kapniki, stalagniti in stalaktiti, mogočni stebri, spreminjajo barvo, tako so nekateri še obdržali barvo, ki so jo v preteklosti pustile bakle, drugi so prevzeli barvo kraške zemlje, nekateri so beli. Kristalčki kalcita so se svetili v soju luči. Oko je imelo kaj videti in srce kaj občutiti. Naša pot je bila dolga več kot eno uro. Spremljala jo je natančna razlaga prijaznega vodnika. V zadnji, to je Vilini dvorani, smo res opazili podobo vile v plesu. Tudi med potjo so nas spremljale različne podobe živali, pač vsak si je v domišljiji risal svoje podobe.

Iskali smo živali, razen netopirja, nismo opazili ničesar. Menda pride tudi sova včasih gostovat. V jezercih smo zaman iskali človeške ribice. Vodnik je pojasnil, da to ni njihov življenjski prostor in ne bi preživele.

Kaj vse bi lahko povedalo to skrivnostno podzemlje, če bi spregovorilo! Voda reke Reke je le delno pomagala pri nastanku teh čudes, potem se je tej lepoti umaknila v globine.

Narava je nudila zavetje ljudem, ko jim je bilo v preteklosti hudo.Vznemirjala je njihovo domišljijo, da so nastale bogate pripovedi, danes pa nas razvaja s svojimi lepotami, s svojo umetnostjo.

Ta sveta zemlja z mnogimi jamami, vrtačami, rdečo zemljo in borovci je spregovorila v poeziji kraškega poeta Srečka Kosovela.

Skrivnostni prazniki so se iztekli v Kosovelovi čarobni pokrajini.

Irena Šinkovec