Prav nestrpni, da bomo končno osvojili ta »hrib«, za katerega smo si skozi naša srečanja nabirali kondicijo, smo se zbrali pri gojaški koči v Gojačah. Tudi tokrat so se nekateri udeleženci ugledali po mnogih letih, zato je bilo srečanje res veselo in živahno. Pogumno smo začeli naš pohod, pri katerem smo se razgledovali po prečudoviti pomladni naravi. Pot nas je peljala skozi razgiban teren, vendar nikakor ne prezahteven, saj smo ga odločno zmogli. Ko smo prispeli na pobočje škola, smo imeli to čast, da so samo za nas zadoneli zvonovi cerkvice sv. Pavla, vrata cerkvice pa so bila odprta, kar nam je omogočilo še dodaten ogled, ki nam je ogrel srce. Pohodu primerno smo si še na rosno zelenem travniku privoščili priboljšek, se spočili in razgledovali po prelepem razgledu, ki je segal daleč naokrog. Naš pogled na pobočju je bil usmerjen v pisano cvetje (nežno roza orhideje), ki je dobesedno božalo naše oči. Da smo že pravi »hribolasci« je potrdil naš malo zahteven spust, ki je bil tako strm, da smo se morali oprijemati zajle. Ampak tudi tako strm spust se je splačal, saj smo si lahko ogledali vodni stolp iz poznoantičnega obdboja. Bolj smo se bližali koncu, vse bolj smo bili zgovorni in debat ni in ni zmanjkalo. Kot udeleženka CMU moram priznati, da sem na naših srečanjih dobila res ogromno informacij: od priprave raznih tinktur, do znanosti kako s koprivami uganjati uši, skratka nasvetov, ki jih brez teh srečanj ne bi nikakor dobila. Ob prihodu na cilj so nas udeleženske še priznano pogostile z domačim sokom ter izvrstnim pecivom. Veseli smo bili vseh pohval in sploh takšne množične udeležbe na vseh naših srečanjih. Prepričani smo, da smo tudi mi pustili našim udeležencem pozitiven pečat in da bo v septembru spet tako množična udeležba, kot je bila letos. Mi smo že polni novih idej, upamo, da se nam pridružite tudi vi. 
Jasna Rener