Sliko  povečavo iz knjige dr. Mihe Preinfalka; Auerspergi po sledeh mogočnega tura, SAZU, Ljubljana 2005, fotografirala pa jo je   Barbara Žabota sta javnosti predstavila  župan Franc Škufca in predsednik TD Suha krajina Vlado Kostevc. Vlado Kostevc je ob dogodku izrazil veliko veselje, saj se je po mnogih letih , na poseben način v grad vrnil knez, ki se je v gradu rodil in pred koncem svojega življenja prav tu proučeval filozofijo in teologijo. Spominsko ploščo pa sta odkrila predsednik Odbora za obnovo žužemberškega gradu Slavko Gliha in župan Franc Škufca. V kulturnem programu so se predstavili žužemberški osnovnošolci in člani viteškega reda Seinsenbergensis Tumultus. Slavnostni govor na svečanem dogodku je prispeval   prof. dr. Stane Granda (  v odsotnosti ga je prebral član društva), je nanizal vrsto  zaslug, ki so jo imeli Turjaški za kraj in samo Dolenjsko. »Zakaj so pomembni Turjaški? Poleg stiških menihov so bili največji dolenjski fevdalci. Zgradili so veliko dolenjskih gradov. Turjaški so se izjemno izkazali pri obrambi naših krajev proti Turkom. Nekateri so v preteklosti v tem pogledu veljali za nekakšne ljudske junake, kot Peter Klepec. Za nas Dolenjce so Turjaški še posebno pomembni v gospodarskem pogledu. Od vseh plemiških družin na našem ozemlju so imeli za gospodarska vprašanja največ smisla. Dolenjske Toplice nas še danes spominjajo nanje. Zgradili so železolivarno na Dvoru, z veliko žago so postavili temelje lesarske industrije, ki je danes ni več, iskali so različne rude…V gospodarskem pogledu so imeli velike načrte in dobre ideje, žal pa železnica ni bila zgrajena po trasi, ki so jo oni zagovarjali, to je od Višnje Gore na Žužemberk-Dolenjske Toplice in od tu v Belo krajino in zato so se začeli umikati. Njihovi gradovi, zlasti Soteska, so bili pravi kulturno-umetniški zakladi. Center knežje kulture je bil v Ljubljani, kjer je danes narodna in univerzitetna knjižnica, v čemer je svojevrstna simbolika. Podpirali so slovenske protestante, kupovali slovenske knjige in časopise. Tam naj bi izvajali prve dramske predstave in opere. Tisti, ki so bili lastniki Žužemberka in Soteske ter tu tudi dlje čas bivali, so znali tudi slovensko govoriti. Tisto, kar jim lahko očitamo je dejstvo, da so oni vselej bili Kranjci, da so smatrali za svoj tako nemški kot slovenski jezik. Nikoli pa niso sprejeli Jugoslavije, ne stare ne nove. Staro plemstvo ni maralo nobenega od totalitarizmov. Znano je, da so partizanom ponujali 500 000 lir, če jih pustijo na miru. Mnogi plemiči so tukajšnja posestva prodajali, ker niso hoteli biti pod Italijo, Auerspergi pa so bili na tukajšnji svet preveč povezani. Revolucija je šla svojo pot in tudi po osamosvojitvi nekdanji turjaški knezi niso imeli nobene možnosti, da bi dobili nazaj njihovo tukajšnjo nekdanjo posest. Prav zato je kakršnokoli ščuvanje proti njim velik primitivizem.«   Prof.dr. Stane Granda je  poudaril tudi,   »Odkritje spominske plošče ni toliko spomenik nekdanjim knezom kot opozorilo nam, ki živimo ob Krki. Je eden najpomembnejših ljudi, ki se je rodil v svetu ob Krki, začetnik bleščečega vzpona rodbine, ki je zaznamovala tako slovensko, kot vseavstrijsko zgodovino. Rodil se je kot baron, po očetu, ki je bil med tem dvignjen v grofovski stan, je postal 1630. leta grof. 1653. leta je postal knez in naslednje leto celo vojvoda, kar je najvišji položaj, ki ga je kakšen človek z našega ozemlja dosegel v fevdalni hierarhiji. V državi je opravljal pomembne upravne in finančne funkcije, bil  državni konferenčni minister in vrhovni dvorni mojster. Kljub številnim gradovom v različnih habsburških deželah, je umrl v Žužemberku 1677. leta, pokopali pa so ga v Ljubljani v nekdanji frančiškanski cerkev«, in zaključil govor z besedami: » Kaj je njegovo sporočilo za današnji čas. Janez Vajkard, ki se ni sramoval naziva baron Žužemberški, je povezal posest gospostev Kočevje, Žužemberk, Višnja Gora, Poljane, Postojna, Lož, Snežnik in Belaj v fidejkomis, to je dedno, nedeljivo in neobremenljivo dedno posest, na katero se ni smelo ne zadolžiti, ne je prodati. Povedano drugače. Videl je bogastvo tudi v našem kraškem gozdnatem svetu in ga dvignil kot gospodarsko podlago rodbine. Povedano še drugače. Imel ga je rad in je zidal na njem prihodnost rodbine, ki je v nadaljnih stoletjih v habsburški monarhiji dosegla najvišje državne službe. Ko bomo mi Dolenjci in Slovenci tako vzljubili zemljo in videli v njej svojo v prvi vrsti gospodarsko prihodnost, bomo izšli iz gospodarske krize.«