Takšen je naslov knjižice, ki je nastala v spomin na Maksa Sorška, nekdanjega Savinjčana – Vranšana in Ljubljančana, ki je bil poseben človek – nogometaš, organizator, ustvarjalec … in najboljši prijatelj vsem, ki so ga poznali in imeli radi. Ti so tudi soustvarjalci te knjižice, ki jo je leto dni po Maksovi smrti izdalo Mestno gledališče ljubljansko v sodelovanju z Gledališčem Glej, uredila pa Petra Pogorevc, ki je bila tudi povezovalka in sooblikovalka spominske prireditve minuli četrtek, 21. januarja, na Vranskem.
Dvorana kulturnega doma na Vranskem je bila ta večer nabita s spomini na Maksa in na njegovo delo, k čemer je pripomogla tudi videoprojekcija fotografij iz njegovega življenja. Tega so z besedo oživljali na odru tudi njegovi najboljši prijatelji: Judita Zidar, Andrej Bončina, Gregor Gruden, Jeff Bicket (v angleščini), Tina Gorenjak, Kristina Sever in Petra Pogorevc. Večer so na začetku in vmes popestrili še pevci Okteta sv. Mihalela Vransko pod vodstvom Franca Lesjaka in mlada violinistka Manca Oštir. Izjemnemu večeru pa so na koncu dali piko na »i« in s tem tudi nadvse presenetili občinstvo še operni pevci Katja Konvalinka, Irena Yebuah Tiran, Diego Barrios Ross in Jure Počkaj. Maksov večer so namreč obogatili z njemu tako ljubo predstavo Lirični utrinki, ki so nastali v okviru Mednarodnega festivala Mladi levi 2011, v koprodukciji zavoda Bunker Ljubljana in belgijskega Ensemble Leporella.
Nastopajoči in drugi udeleženci večera so po končani prireditvi druženje in obujanje spomina na Maksa nadaljevali pri Golobčku, kjer je Maks bil tudi reden gost, ko je bil na Vranskem. Še pred prireditvijo pa je njemu v spomin bila v Športni dvorani Vransko odigrana tudi nogometna tekma v dvoranskem nogometu med nekdanjimi Maksovimi športnimi prijatelji, ekipo Medvedi iz Ljubljane in ekipo NK Vransko - Briše. Tekma se je končala neodločeno z rezultatom 3 : 3, po streljanju sedemmetrovk pa so zmagali Medvedi.
D. Naraglav
D Maks Soršak 1: Njegovi nastopajoči prijatelji, skupaj z ekipo Lirični utrinki, mlado violinistko in predstavnikoma Okteta sv. Mihaela
D Maks Soršak 2: Med nastopom opernih pevcev Lirični utrinki, v ozadju na platnu Maks Soršak
Maksovo bogato in ustvarjalno življenje
Maks Soršek se je rodil 21. decembra leta 1964 v porodnišnici Celje. Oče Maks je bil zobozdravnik, mati Ladka učiteljica. Osnovno šolo je obiskoval na Vranskem v letih 1971-1979. Z nogometom se je začel aktivno ukvarjati pri desetih letih, Bil je vratar, in to zelo obetaven. Izbran je bil tudi v pionirsko reprezentanco Nogometne zveze Slovenije. Zaradi slabega vida pa je po koncu gimnazije aktivno nogometno pot končal. Vojaški rok je odslužil v Vipavi, nato se je vpisal na pravno fakulteto, a je ni dokončal , saj je napisal kar tri diplomske naloge , ki pa so zaradi spremembe družbenega sistema potem romale v koš. Dokončno se je poslovil od prava, kot je sam povedal, leta 2000. Njegov sošolec in prijatelj Matjaž Gruden je to njegovo šolanje komentiral z besedami: »Številni veliki ljudje so študirali pravo , ampak samo Maks in Nelson Mandela sta ga študirala tako temeljito.« Zadnjih 15 let življenja je bil Maks zelo aktiven v neprofitni kulturi. Med drugim je bil ustanovni član društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju umetnosti in kulture Asociacija. Sodeloval je pri ustanovitvi Inštituta za arhitekturo in kulturo- ARK in bil koordinator mednarodnega projekta sodobnih scenskih umetnosti Via Negativa Lab. Aktivno je sodeloval tudi z zavodom Bunker Ljubljana. Skoraj deset let je delal v Gledališču Glej, nato pa sodeloval z zavodom E.P.I. center na področju uprizoritvenih umetnosti. Od leta 1997 dalje je bil zaposlen v Moderni galeriji, kjer je bil pomočnik direktorice in Muzeja sodobne umetnosti Metelkova ( MSUM) za projekte Maks Soršek. Bil je velik ljubitelj in poznavalec gledališča, komentator in pisec, ki se je aktivno boril za izboljšanje družbenega in materialnega položaja umetnikov in drugih delujočih v kulturi.
Slabo zdravljena športna poškodba je bila vzrok za njegove resne zdravstvene težave, ki so prerasle v težko bolezen - pljučno arterijsko hipertenzijo. Kljub temu da je bil uradno invalid 2. kategorije, pa svoje bolezni ni jemal kot oviro, temveč kot večplasten izziv - bil je namreč eden glavnih pobudnikov ustanovitve Društva za pljučno hipertenzijo Slovenije. Proti bolezni pa se je boril tudi na umetniškem področju- na primer s serijo gledaliških performansov z naslovom Ne poskušaj tega doma. Vsak performans je uvedel s kitajskim pregovorom: »Za tistega, ki svojo bolezen skriva, ni zdravila.«
"Če bi Maks umrl že veliko prej, bil bi živ, ne bi pa bil tako lahkoten, tako prisrčen, duhovit in nagajiv. Bil bi podoben mnogim živim mrtvecem, z resnim obrazom, za katere se zdi, da držijo ves svet pokonci in da se drugi samo hecajo," je na žalni slovesnosti v Moderni galeriji povedala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije. Knjiga Maks, vezni igralec mesta je posvetilo velikemu človeku, človeku, ki je svoje sledi pustil v številnih dejavnostih in ki bo ostal v spominu številnih ljudi. Je knjiga, ki lahko v vseh bralcih – naj so ga poznali ali ne – vzbudi nekaj tistega lepega človeškega, česar je, kot se pogosto zdi, okoli nas vse manj. Knjiga, ki kaže poseben primer srčnosti. "Vedno mi je bil všeč ta termin, o katerem smo se učili že v osnovni šoli – srčna kultura. Zveni prav vzneseno in pozitivno, nekaj, kar odganja neprijaznost, netolerantnost, kar deluje kot napoj proti sovražnosti in vsem negativnim mislim, kot magični izrek proti vsem strahovom pred drugačnim in neznanim. Nekaj, kar te pravzaprav naredi človeškega," je Maks Soršak zapisal v Delu pred sedmimi leti in se tega držal vse življenje.
D. N.