Življenje mi je do sedaj postavilo na pot veliko ovir. Ene sem premagoval z lahkoto, druge malo težje. Žal me je usoda pripeljala tudi na ulico. Večkrat sem rad posedel na klopci v parku Vranskega in opazoval domačine, ki so hiteli mimo. Marsikdo mi je toplo stisnil roko in namenil prijazno besedo. Bili pa so tudi takšni, ki so želeli mojo krizo še poglobiti. A jaz se jim nisem pustil. Ob vsem tem mi je ponagajalo zdravje. S pomočjo dobrih ljudi sem se prebijal iz dneva v dan. Začasno bivanje sem si uredil v počitniški prikolici in jo popestril s kakšno sliko. Žal pa nisem imel elektrike in tekoče vode, kar je marsikomu samoumevno, da ima vedno na razpolago. Kolikokrat me je pozimi zeblo … Večkrat sem čez dan zadremal na klopci v parku. Žarek upanja je zame posijal, ko so mi Ančka in ostali dobri ljudje pristopili na pomoč. Zavedal sem se, da mi alkohol uničuje življenje. Sprejel sem pomoč in tu se je začela moja pot nazaj navzgor. Z vztrajnostjo, spodbudo in veliko pregovarjanja sem se pobral s tal. Danes sem ponosen, da sem se odrekel slabim razvadam. Po Vranskem se sprehajam z dvignjeno glavo. 

Članek po pripovedovanju Lojza Hrastovca napisala Saša Svetec.