V tretji hiši na levi v Škoflekovi ulici v Vojniku živi Vili Škoflek (ne, nismo se zatipkali). A povezava ulice in priimka niti najmanj ni tisto, kar nas je privedlo do njega. Razlog je precej bolj opredmeten. Natančneje: tehta okoli 40 kilogramov, v dolžino meri slab meter, vozi pa se po 55 metrov dolgi železniški progi. Vlak! Pa ne takšen, kot ga lahko vidite v izložbah otroških trgovin. Ta je v celoti narejen v Vilijevem »inštitutu Jožef Stefan«, kot sam v šali pravi svoji mali delavnici. Šala sicer ni prav daleč od resnice, saj pri opisu, iz česa je vlak narejen, preprosto osupneš. »Lokomotivo, železničarji temu tipu pravimo mopet, poganjajo štirje motorčki, ki sem jih vzel iz brisalcev (ti imajo svoje motorčke), ki so bili vgrajeni v dotrajanem jugu. Te sponke sem predelal iz kovinskih delov, ki povezujejo palete,« našteva naprej. »Tale motorček sem vzel od poškodovanega ogledala (župniku je nekdo zbil stransko ogledalo na avtomobilu, jaz pa sem pri njemu ponavadi domači mojster), samo zrcalo pa sem nekaj časa uporabljal zato, da sem lahko spremljal vožnjo vlaka tudi potem, ko se proga skrije za hišo ...«

Vili si je progo, in sicer kar dvotirno, naredil pred hišo. Namesto tipične ograje njihovo dvorišče krasi pač železnica. S kretnicami, s semaforji in vsemi oznakami, ki jih navadni smrtniki sploh ne poznamo. Upravljanje miniaturne lepotice, ki je v vseh pogledih identična pravi lokomotivi, je spet poglavje zase. Poteka namreč iz »komandnega stolpa«, ki je v sobi poleg garaže. Še miza, s katere upravlja, je narejena po modelu pravih signalno-varnostnih naprav, zato je Vilijev izdelek prava »češnja na smetani« tudi za njegove železničarske kolege, ki »zadeve« poznajo.

Mala enciklopedija o »ajzerponerski vedi«

Pri Viliju ima vsak sestavni del svojo zgodovino. Tako kot jo ima Vili sam. Sicer ne ve natančno, od kod izvira njegova ljubezen do vlakov. Ve pa, da se ga drži vsaj od petega razreda osnovne šole. »Vsi moji sosedje so želeli biti šoferji, jaz pa sem vedno trdil, da bom nekoč vozil vlak. Rejnica ni bila preveč navdušena, saj ravno takrat ni bilo razpisane nobene štipendije za ta poklic. Pa sem si sam uredil, da sem prišel do Ljubljane in se vpisal v program mehanik vlečnih vozil.« A ni samo šola tista, ki mu je dala tako široko vedenje, da lahko sam sestavi ne le lokomotivo in tire, temveč tudi elektroniko, ki vlak poganja. Vili je prebral vse možne knjige o železnicah in vlakih, zato ga določeni poznajo kot »malo enciklopedijo o ajzerponerski vedi«. Nujne ročne spretnosti pa je v mladosti pridobival tudi kot »uradni popravljalec biciklov okoliških mamk«. »Še vedno zna vse popraviti, vse narediti. Pa naj gre za popravilo pralnega stroja ali za polaganje ploščic. Prava tavžentroža je.« ga je pohvalila žena, ki ji možev nenavadni hobi prav nič ne gre v nos.

Namesto rož tirnice

Perfekcionist, kakršen je, s svojo lokomotivo ni v celoti zadovoljen. Razmerja s pravim »mopetom« namreč niso popolnoma pravilna. »Prava tehta 80 ton, dolga pa je 15,4 metrov« pojasni. »Sem sicer želel narediti v pravih proporcih. A ko sem jo v času moje srednje šole začel izdelovati, prave lokomotive nisem imel vsak dan pred sabo. V Ljubljani na postaji sem videl eno, ki je čakala na slepem tiru. Stopil sem do nje z metrom v rokah, pa me je njen varnostnik prehitro nagnal. Ko sem jo čez čas v delavnici končno imel pred sabo, da sem jo v miru lahko premeril, sem imel ogrodje že končano.« Ravno, ko je na dvorišču rejnice že hotel namesto rož »posaditi« tirnice in vlak končno pognati, pa je prišlo do nesreče. »Motor, ki sem ga težko dobil, je padel na tla in se razbil. Takrat sem izgubil vso voljo.«

Mopet 342 – 007, sledi brižit 363

Lokomotivo je po nesreči nežno zavil in pospravi na podstrešje. »Potem se nekako nisem mogel spraviti zraven. Vmes sem se poročil, prišla sta otroka.« Nato pa je nekega dne, dvajset let po nesreči, sin vprašal, kaj je v tisti zaprašeni škatli … in volja se je čez noč vrnila. Po približno 800 urah dela (za gradnjo je šel med drugim ves zimski dopust, doda soproga) se je lokomotiva prvič zapeljala po Vojniku. Električna lokomotiva serije 342 je potrebovala še točne oznake. »Na 007 sem končal svojo prvo revizijo, na 031 sem delal izpit za strojevodjo, 025 pa je bila prva, ki sem jo samostojno vozil.«

Lokomotiva mopet 342 – 007 ne bo Vilijeva »edinka«. »Naslednja, ki jo bom naredil, bo brižit. No, tako ji mi pravimo,« napove Vili in hkrati pokaže fotografije nove lepotice, ki se bo popeljala po vojniški progi. »Razmišljal sem tudi o pendolinu, pa bi bil malo predolg za te ovinke. Naredil bom 363 francoske izvedbe z zračno zavoro, sedanja ima elektrodinamično. Kolesa že imam …« 

ROZMARI PETEK