Dosegla sem svoj cilj

Šele ko zmoremo, česar nismo pričakovali, odkrijemo sebe in premagamo dvom, ki je namišljeno strašilo. Odpre se tisoč novih poti in samo od nas je odvisno, katero si bomo izbrali.

Takrat, ko zmoreš tisto, kar si si vedno želel, odkriješ sebe. Premagaš strah, premagaš dvom, ki je nepovabljen sopotnik skozi življenje. In premagala sem samo sebe. V glavi se mi je odprlo tisočero misli, zmagovalna misel pa je bila, da zmorem.

Prazniki se iztekajo in sin se je z družino odpravljal na pohod na Špičasti vrh. Vrh, ki me je že kot otroka vabil v goste, a kaj, ko mi noge tega niso dovolile.

»Mami, pojdi z nami,« mi je odmevalo v glavi. Oh, ko bi vedel, kako rada bi šla. Ampak ... Ali bi zmogla ali bi moji kolki to prenesli brez posledic? V mislih sem se srečala z besedami, ki jih tako rada povem našim članom: kjer je volja, tam je pot ... In odločitev je padla ... Pojdem.

»Grem z vami in hodila bom, kolikor in kako daleč bom zmogla.« Želja v meni je naraščala. Joj, ko bi kdo vedel, kako močno si želim sesti na vrh in gledati v dolino svojega rojstnega kraja. Počasi smo se približevali strmini, strmini, ki se je naenkrat nisem več bala. Prosila sem sopohodnike, naj gredo naprej, sama pa bom počasi in previdno hodila, dokler bom lahko. Telefon je počival v žepu, in če bi bilo treba, bi jih lahko obvestila, kje jih bom počakala.

Hodila sem sama, v mislih na otroštvo, na mladost, ki mi je bila tu v Podgori. Bolezen me je kot otroka zaznamovala, da nisem mogla po poteh, ki sem si jih želela. In glej, že zaslišim vnučka Gala: »Babi, kje si?« Prihajal mi je naproti. Takrat zagledam svetlobo, zagledam vrh. Obstala sem in sama sebi nisem mogla verjeti. »Babi, pridi, naj ti pomagam, zelo blizu vrha smo in vesel sem, da si zmogla.« Ja, zmogla sem. Lep razgled na Frankolovo, na domači kraj oziroma na rojstno vas, mi je privabil solze v oči. Vsi, ki so bili z menoj, so bili veseli, da sem zmogla do vrha, moja Gal in Taja pa sta se še posebej veselila z mano.

Res je, kjer je volja, tam je pot. Velika želja, ki sem jo dolga leta nosila s seboj, se mi je izpolnila. Dokazala sem sebi in vsem, da zmorem z novimi kolki za sprostitev doseči cilj, ki je visok skoraj 1000 metrov in ki je zame nepopisno lep, kaj lep, najlepši.

Dragica Mirnik, predsednica društva invalidov