Brez pretiravanja lahko rečemo, da smo v Vojniku malo posebni. Pa ne zaradi znamenite zdravstvene ustanove, zaradi katere nas zbadajo ostali. Posebni smo po tem, da imamo edini v Sloveniji vsako leto Teden prijaznosti in dobrih dejanj. Teden, ob katerem se večina ljudi zgolj nasmehne in hkrati pomisli: »Kakšna utopična ideja ...« Še posebej, če ima ta ideja za rdečo nit slogan Dan brez laži.

Pa s tem, če se ob ideji nasmehnemo, ni nič hudega. Niti ni nič hudega, če zamahnemo z roko in odvrnemo, da je pa to brez zveze … Nekje notri pa vendarle nehote začnemo razmišljati o lažeh.

Tistih drobnih, ki so nepotrebne, tistih večjih, ki se nam zdijo neizogibne in o parajočih dvomih, ki se zavoljo laži razjedajo v ljudeh, ki smo se jim »malce« zlagali. Ali ki so se nam malce zlagali.

Zanimiv fenomen! Nihče nima rad, če se mu kdo zlaže. Obenem pa to prav vsi počnemo. Tako otroci kot odrasli.

V minulih dneh so zavoljo vzgojiteljic in učiteljic, ki so znale prisluhniti pobudi društva Izvir, avtorjem Tedna prijaznosti in dobrih dejanj, o lažeh bolj poglobljeno razmišljali tudi otroci. Tako osnovnošolci kot malčki iz obeh vrtcev, Vrtca Mavrica in Vrtca Danijelov Levček. Pisali so spise na to temo, se o temi pogovarjali in o njej risali. Med risbicami je bilo težko izbrati eno samo najboljšo, enako težko delo je imela komisija pri izboru najboljšega spisa na temo laži. Končno so določili, da je najboljši spis napisala četrtošolka Blažka Pintar iz Podružnične osnovne šole Nova Cerkev, najboljšo pesmico s to tematiko pa je sestavil prav tako četrtošolec Tadej Korošec iz matične osnovne šole Vojnik.

Še kar nekaj ljudi smo v tem tednu konkretneje vzpodbudili, da so začeli razmišljati o vsaj enem dnevu brez laži. Otroci novinarskih krožkov in mladinskega kluba so na ulicah anketirali mimoidoče o drobnih in nujnih lažeh (nekaj povzetkov je dodanih članku). O lažeh, resnici in tistem vmes smo debatirali tudi na okrogli mizi, ki jo je vodil pater Branko Cestnik. Priznati je treba, da se je mnogim oddahnilo, ko je razkril termin neresnica. Če malo povzamemo, pojem resnica pomeni nekaj, kar je v skladu s tem, kar je. Neresnica je neskladnost teh predstav, laž pa je zavestno neresnična izjava z namenom, da nekoga zavedeš zato, da imaš sam korist. Zato ne skrbite, vsako branje Rdeče kapice ni laž. Le neresnica.

Je pa Cestnik ob tem poudaril, da bi morali v vsakem poklicu, ne zgolj v izobraževalnih, novinarskih in pisateljskih vrstah, držati resnice. Predvsem pa to velja za tiste, ki veliko govorijo. Na primer politiki. In ko smo že pri njih – skoraj do zadnjega smo upali, da bo pokroviteljstvo nad Dnevom brez laži prevzel predsednik države Borut Pahor, a so iz njegovega kabineta sporočili, da bi se prireditve lahko udeležil le, če bi zanjo vedel vsaj pol leta prej.

Načrt Mile Kočevar, ki je izbrala letošnjo temo, se je vendarle uresničil. »Vsi starši, pedagogi in vzgojitelji, praktično cela družba v dirki za denarjem nimamo več časa za majhne reči in trenutke, ko bi drug z drugim lahko iskreno pogovorili. Držimo se predpisanih učnih programov, šola za življenje pa je mnogokrat izrinjena na stranski tir. Tako diplomiramo, kako boš v življenju igral vlogo starša, vzgojitelja, zaupnika, prijatelja, pa sploh ni važno. Zato se mi je zdelo vredno en dan posvetiti iskrenosti. Zato, da bo lepši naš jutri,« je ob tem povedala.

Kljub različnim temam, ki so se v minulih letih obdelovale v okviru Tedna prijaznosti, nekaj vendarle ostaja kot rdeča nit. Dobrodelnost! Letos se je s prodajo Miline knjige po akcijski ceni 5 evrov zbralo 150 evrov, ki smo jih predali družini s štirimi šoloobveznimi otroki ter starejši občanki, ki živi popolnoma sama. Za pomoč se društvo vsem iskreno zahvaljuje, obenem pa tudi vsem, ki so pomagali izpeljati nov Teden prijaznosti; Občini Vojnik, Turističnemu društvu Nova Cerkev, Turističnemu društvu Vojnik, Vinogradniško-vinarskemu društvu, p. Branku Cestniku in vsem mladim, ki so na terenu izvajali ankete.

Rozmari Petek

DODATEK: Kaj so pokazale ankete?

 V petek, 4. 10. 2013, smo v Vojniku in na Frankolovem v sodelovanju z Občino Vojnik, OŠ Frankolovo in OŠ Vojnik izvajali ankete na temo laži. Anketiranci so nam podali zanimive odgovore in izbrali smo nekaj zanimivih za vas.

Večina šestinštiridesetih anketirancev je priznala, da se včasih zlaže. Omenjajo male laži, ki se zdijo nekaterim neizbežne. Zlažejo se v šali, drugi se radi izognejo neugodnim situacijam ali pa ne želijo prizadeti ljubljene osebe. Sogovornica je odkrila, da se vsi kdaj pa kdaj zlažemo, ko na vprašanje »Kako si?« odgovorimo dobro, čeprav vedno to ne drži. Spet druga je mnenja, da je resnicoljubna, čeprav je priznala, da se velikokrat zlaže. Mlajši vprašani so priznali, da se v šoli velikokrat zlažejo. Kavico s prijatelji zatajijo, učitelju pa »postrežejo« z zamudo avtobusa. Naključni mimoidoči  pa meni, da vsi moški lažejo. Zanimivo, da je izločil ženske.

 Spraševali smo se tudi, kaj si anketiranci mislijo o drobnih lažeh. »Drobne laži, ki nikomur ne škodijo, so  nuja,« pravi izkušeni Frankolovčan. Meni tudi, da nekateri ljudje ne znajo drugače komunicirati. Zanimivo je, da nekateri lažejo za ljubljeno osebo. Gospa je priznala, da se večkrat oglasi na telefon namesto moža in zataji, da je mož doma. Navedla je tudi, da se njen mož celo skrije v spalnico in jo poprosi, da se obiskovalcu zlaže, da ga ni doma.

Anketirancev tudi ne moti, če se drugi zlažejo, vendar zgolj v primeru nedolžnih potegavščin ali drobnih laži, ki drugim ne škodijo. Strožji pa so do svojih partnerjev, čeprav ugotavljamo, da se največ laži izreče med partnerjema. Poudarjajo, da so zamere odvisne od konkretne situacije. Frankolovčan je zameril prijatelju za laž o zdravstvenih težavah, saj je zanj uredil dopust, ta pa je šel v gostilno, namesto k zdravniku.

Običajno anketiranci laži prepoznajo po mimiki obraza, kretnjah, odmikanju pogleda, rdečici, smejanju, jecljanju ali nervoznosti sogovornika. Za nekatere pa menijo, da so izkušeni igralci, ki vsakega »potegnejo za nos«. »Vsaka laž ima dolge noge,« se strinja sogovornica, ki meni, da resnica vedno pride na plano, zgolj vprašanje časa, kdaj.

Večina anketirancev se je strinjala, da prikrivanje resnice ni laž. V kolikor sogovornik česa ne vpraša, se prikrivanje ne šteje med laži, meni večina. Za nekatere pa je prikrivanje resnice še večja laž.

Nekaj zanimivih primerov laži:

1. »Zaradi svoje koristi ženi večkrat zatajim, da sem, da sem kje bil. To je koristna laž, da le ne pride do težav.«
2. »Drobne laži so koristne. Primer: Otroka spodbujam, naj se uči, saj bo s tem daleč prišel. Sam pa se zavedam, da zaradi družbenih razmer to ne drži.«
3. »Običajno se zlažem ženskam, da so lepe, čeprav nisem tega mnenja.«
4. »Velikokrat se srečam z lažjo, ko prosim prijatelja za pomoč in navede sto in en izgovor, da nima časa.«
5. »Večkrat se zlažem, da nimam časa, vendar v resnici spim ali sem za računalnikom.«
6. »Velikokrat sem kavo pohvalila, v resnici pa sploh ni bila dobra,« prizna sogovornica.
7. »Laž vedno prav pride kot izgovor,« meni naključni mimoidoči.
8. »Velikokrat se zlažem ženi, da sem imel nujen opravek, prikrijem pa, da sem čas preživel v gostilni.«
9. »Prikrivanje resnice ni laž, zgolj samo dejanje je laž,« meni drugi.
10. »Prijateljica me je prizadela, saj je želela preprečiti zvezo z mojim fantom. To je velika laž, ki bi lahko imela posledice, če bi ji verjela. Male laži pa so del vsakdana.«
11. »Ne zamerim lažnivcem, saj s tem sebi bolj lažejo, kot drugim.«
12. »Možu večkrat prikrijem nakupovanje, saj se s tem izognem nepotrebnemu negodovanju,« pravi Vojničanka.
13. »Drugim zamerim laži zgolj, ko škodujejo meni osebno,« se strinja Vojničan.
14. »Zlažem se večkrat v službi, saj želim s tem zgolj pridobiti več časa. Odkar imam otroke, mi časa zmanjkuje,« potoži Vojničanka. Problem je slaba vest, ki vedno sledi. 

Ugotovili smo, da se večina poslužuje drobnih laži zaradi olepševanja misli. Zdi se nam vljudnejše. Mimoidoča občanka je spregledala namero večine laži, saj pravi, da laže zato, da se predstavi v lepši luči. Zakaj želimo ugajati drugim? Zakaj ovinkarimo? Ali je to navada Slovencev? Znano je, da se narodi razlikujemo tudi po iskrenosti. Za najiskrenejše Evropejce veljajo Nizozemci, saj brez olepševanja povedo svoje mnenje. Ekonomisti vedo, da je za poslovno sodelovanje direktnost dobrodošla. Ali je tudi navada Slovencev, da raje olepšamo, kot pa povemo naravnost, kar si mislimo, razlog za ekonomske težave?

Jasmina Jakopič

 Foto J. Vovk