Prijazna, nasmejana, popularna, a hkrati kljub slavi skromna. Takšen bi bil kratek opis prikupne in po oceni mnogih najbolj prepoznavne Vesele Štajerke. Mnogi so kot mladeniči gotovo sanjali o njej, mnogi najbrž še danes. Do oboževalcev se Loti obnaša zelo odgovorno – prav vsakemu odpiše in prav vsa pisma, pesmi, ljubezenske izpovedi, medvedke in druge pozornosti hrani. »Do zadnje razglednice, vse je shranjeno. Danes je sicer zaradi moderne tehnologije dopisovanje z oboževalci manj osebno, kot je bilo včasih, ko si že po pisavi razbral značaj človeka. Tudi pri izbiri motivov na razglednicah so bili fantje precej spretni … Mnogo pisem, ki smo jih dobile, je bilo celo odišavljenih. Pravzaprav nekatera še danes dišijo. Ravno zadnjič sem prestavljala škatle s pismi oboževalcev in je prav zadišalo iz njih. Dobro bi bilo vedeti, kateri parfum je tako obstojen,« smeje doda Loti.

Vožnja vsepovsod naokrog

Ko je Loti začenjala svojo glasbeno pot, je bil svet precej drugačen. Pa čeprav je bilo to »šele« pred dvajsetimi leti. Ni bilo družabnih portalov, kot sta npr. YouTube ali Facebook, ni bilo prenosnikov in pametnih telefonov, še celo mobilni telefoni so bili redkost. Na slovenski narodno-zabavni glasbeni sceni ni bilo nobene ženske zasedbe, kaj šele dekliške. »Do takrat je to področje bilo v domeni moških, ženske so lahko le pele. Dejali so, da 'babe' niti ne bodo mogle zdržati tempa, kaj šele zabavati,« se začetkov spominja njen oče in ustanovitelj skupine Jože Žlaus. Kmalu so postale tako popularne, da mu jih je komaj uspelo voziti naokrog. »Vsepovsod so jih vabili, na razne oddaje, snemanja, prireditve, dobrodelne prireditve, gostovanja. Enkrat so pele in igrale pet dni zapored. Je pa res, da so takoj, ko so stopile v kombi, že tudi spale.«

Ne le, da so dekleta zdržale hud tempo, saj so vedno igrale v živo, zdržale so tudi pritiske vrstnikov, ki v najstniških letih niti slučajno niso poslušali »goveje muzike«. »Večkrat je kdo kakšno zlobno rekel na račun te glasbe, zato ni bilo vedno prijetno. A se tudi v občutljivih letih nismo dale zmesti. Smo pa bile rahlo v dvomih, ko so nas povabili, da bi igrale na študentski zabavi. Do takrat še noben narodno-zabaven ansambel ni igral na študentskih žurih. Nismo vedele, ali nas bodo pričakala jajca, žvižgi ali kaj drugega. V začetku so sicer kar pisano gledali, po dveh skladbah pa so že peli z nami in plesali.«

Začela s plastično kitaro

Oboževalci prav dobro vedo, kako se je začela njihova glasbena pot. Vse so se leta 1994 znašle« na prireditvi Pokaži, kaj znaš na Dobju pri Planini. »Jaz sem nastopala sama s kitaro, Mojca je na harmoniki spremljala dva fanta, Marjana pa tudi enega na klaviaturi. Oče je seveda vse to opazil, se spomnil, da je pred leti v tujini videl eno žensko narodno-zabavno zasedbo, in kmalu po prireditvi smo skupaj še z njunimi starši že sedeli v sosednji gostilni in načrtovali. Čez teden dni smo imele že prve vaje. Kmalu so sledili prvi nastopi. Odzivi so bili enkratni, tako kot so na primer zdaj pri Modrijanih. Zelo lepe spomine imamo na sicer naporne začetke. Bilo je sicer res mnogo odrekanj, saj smo v teh pubertetniških letih, ko so se sovrstniki zabavali, me pridno vadile. A vendar bi zdaj ponovno izbrala povsem enako pot,« razmišlja Loti.

Za njeno pot bi sicer lahko rekli, da ji je bila položena v zibelko. Ker je očetu že od mladih nog po glavi šla samo kitara, s katero je potem igral pri ansamblih, je tudi Loti najprej v roke zagrabila kitaro. »Spominjam se, da je skupina, pri kateri je oče igral, imela pri nas vaje. Meni, takrat sem bila še čisto majhna, so dali v roke plastično kitaro, s katero sem potem zraven 'igrala' in skakala. Kasneje sem dobila pravo kitaro in imam jo še danes shranjeno.« Tudi na drugem, močno prepoznavnem očetovem področju je od daleč razbrati vzporednice. »Grafika, sicer industrijska, me je vedno privlačila. In ko se je bilo treba odločiti med študijem glasbe in grafike, sem izbrala slednjo. Na tem področju ravno zaključujem magisterij. Zgleda, da bom celo življenje kaj študirala,« doda. V vmesnem času je namreč vpisala še študij predšolske vzgoje.

Najboljši »pozerji« so polži

Kar nekaj časa je poučevala na Srednji medijski šoli v Celju, trenutno pa je zaposlena v vrtcu. In kako otroci reagirajo, ko se pred njimi pokaže znamenita Štajerka? »V vrtcu so zanimive predvsem reakcije staršev. Prvi teden te le gledajo, šele drugi teden pa si te upajo vprašati, ali si tista Loti iz Veselih Štajerk. Dijakom sem že takoj razložila, da je glasba moj hobi, to pa je služba.« Tudi v običajnem življenju ima zaradi prepoznavnosti včasih težave. »Nekateri imajo prav 'rešpekt' pred nami. Ne vidijo, da smo vendar povsem preproste ženske, da nismo vzvišene in da rade sprejmemo prijazno povabilo na kavo.«

Čeprav je Loti najbolj prepoznavna članica Veselih Štajerk (nikoli se ne želi sama izpostavljati, ampak odgovarja v imenu skupine), del njenega zasebnega življenja le ni povezan z glasbo. »Sem članica potapljaškega kluba Barakuda, s katerim precej potujemo po svetu. Tudi rojena sem v znamenju rib, morda so mi zato voda, morski svet, živa bitja v njem tako blizu. Vedno sem se želela potapljati. Sploh, ko sem gledala oddaje o podvodnih živalih. Zadnja leta, ko imam tudi izpit za potapljanje, je to moja velika strast.«

Druga velika strast, ki tudi ni povezana z glasbo, je fotografija, kar gre tako s potapljanjem kot z glasbo lepo skupaj. Veliko namreč fotografira v deželah, kjer Vesele Štajerke gostujejo, in na potapljaških popotovanjih. »Najlepši podvodni svet je v Egiptu. Pri ribicah moraš biti precej spreten, ker so zelo živahne, radovedne in hitre. Najboljši 'pozerji' so polži gološkrgarji,« smeje doda. Na kopnem v fotografski objektiv najraje lovi ljudi. »Sploh na tržnici uloviš dober utrip njihovega načina življenja, in včasih tudi posebnih vonjav.«

Kljub kopici fotografij z gostovanj (prepotovale so dobršen del Evrope, bile v Kanadi, na Sejšelih, v Avstraliji, Ameriki itd.) in potapljaških popotovanj po Baliju, Filipanih, Egiptu, so te trenutno le v njenem osebnem arhivu. »Včasih kdo vpraša, zakaj ne pripravim kakšne razstave. Mogoče bom to v prihodnjem letu le storila,« doda, ko pride ob prihajajočem na plano tudi tema o željah. »Osebno bi rada zaključila študij, s Štajerkami pa bi rade posnele še kakšen videospot, šle gostovanje. Čeprav so sedaj, ko smo v službah, lahko ta le krajša. Sicer pa nisem človek, ki bi delal neke dolgoročne plane. Življenje samo prinese veliko zanimivega.«

Rozmari Petek