Na moje presenečenje me je kontaktiral sorodnik enega izmed tukaj preminulih letalcev Peter Mahrle. Njegova stara mama Veronica Mahrle (prej Williams) je mlajša sestra pilota Williamsa D. Clifforda mlajšega. Njen brat je bil na tem letalu strelec v nosu letala. Družina Mahrle hrani njegove fotografije, medalje in priznanja. Članka, ki sem ju v zvezi s tem dogodkom napisal, sta bila objavljena v  74. (1. marec 2010) in v 80. (25. februarja 2011) številki našega občinskega glasila. V letošnjem letu pa me je v Vojniku obiskal Peter Mahrle, ki je doma iz Sacramenta v Kaliforniji (ZDA), skupaj z prijateljema McKenno Logan in Miroslavom Gačićem. Seveda z namenom, da jim pokažem kraj in mesto, kjer je nesrečno letalo skupaj s posadko strmoglavilo, ter spominsko obeležje, katero je bilo postavljeno v njihov spomin. Imel je tudi željo srečati očividce tistega tragičnega dogodka. Ko sem razmišljal, kako bi Američanom na kar se da lep način predstavil naše kraje, našo kulturo in našo prelepo Slovenijo, mi je prišlo na misel, da bi jih morda naokrog popeljali z originalnimi ameriškimi vozili iz druge svetovne vojne. Kaj pa je lahko bolj ameriškega, kot je  legendarni Willysov Jeep!? Kljub težavam mi je s pomočjo prijatelja Jožeta Jošta iz Čreškove uspelo urediti, da sta nas tisti dan naokrog vozila kar dva ameriška starodobnika. Lastnika obeh vojaških  starodobnikov Matjaž Krevh iz Podkraja pri Velenju in Franci Grčar iz Vitanja sta mi nesebično ponudila pomoč in mi s tem omogočila izvedbo dogodka, kot sem si ga zamislil. Udeleženo je bilo še vozilo mojega zbirateljskega kolega Petra Habeta iz Lokovine pri Dobrni, in sicer dvosed Panther Lima letnik 1978. Za spremstvo pa smo imeli motor starodobnik NSU letnik 1936, ki ga ima v lasti g. Jože Jošt. Vozila s spremstvom so bila okrašena z slovenskimi in ameriškimi zastavami. Začetek dogodka se je pričel pred vojniško občino, kjer smo se najprej popeljali po vojniški ''aveniji'' do gostilne ''Terra Caffè'', kjer smo se ob prelepem pogledu na vojniški hrib osvežili in se pogovorili o vseh podrobnostih. Nato nas je pot vodila mimo Višnje vasi, preko Nove Cerkve do Socke. V Socki smo s seboj vzeli še legendarnega partizana in kurirja g. Hermana Kotnika, nato v Čreškovi še g. Alojza Zagrušovcema. Kolona starodobnikov je pot nadaljevala do mesta, kjer je ob cesti postavljeno obeležje v spomin ameriškim letalcem v kraju Vrba pri Dobrni. Sledila je krajša spominska slovesnost.  Ob obeležju so bili prisotni tudi moji prijatelji iz partizanske ponazoritvene skupine iz Celja, ki so bili oblečeni v replike partizanskih uniform, in sicer Angela Kragelj,  Primož Petan (vodja in komandant skupine), Gregir Jekoš in Boštjan Jekoš. Govor je imela predsednica ZB za vrednote NOB Vojnik - Dobrna, ga. Andreja Stopar. Za tem sem o samem dogodku in pilotih nekaj dejstev podal tudi sam. Sledilo je prižiganje sveč.  Spominu sedmim preminulim letalcem smo se prisotni poklonili z minuto molka. Nato je dolino preplavil zvok trobente.  Na koncu pa je Peter prebral še pesem, ki jo je svojemu bratu Cliffordu  mlajšemu v zadnje slovo in  v spomin tedaj zapisala njegova sestra Veronica (Ronnie). Peter se je vsem prisotnim v svojem imenu in imenu njegove družine zahvalil in povedal da njemu in njegovi družini ohranjanje spomina na umrle Američane ogromno pomeni. Ga. Andreja Stopar je Petru za spomin podarila knjigo s partizansko tematiko, napisano v angleškem jeziku. Prijatelji iz ponazoritvene skupine so mu podarili repliko partizanske kape z zvezdo, ki si jo je z veseljem poveznil na glavo. G. Franci Grčar pa mu je podaril kovinsko emajlirano partizansko zvezdo za na kapo. Še posebej pa ga je razveselil majhen košček oz. del letala,  ki mu ga je v dar prinesla ga. Vida Glažer.  Družina Glažer je prijazno dovolila, da se obeležje v spomin padlim Američanom lahko postavi na njihovi zemlji, saj se s tem obeležuje mesto, kjer so še zadnjič bili skupaj kot posadka zavezniškega letala B24 z imenom ''Mirovnik – Peacemaker''. Po končani slovesnosti smo domov v Čreškovo odpeljali g. Alojza Zagrušovcema, ki je takrat videl letalo pri strmoglavljanju, prav tako je goreče letalo videla njegova žena, ga. Marija. Pot smo nadaljevali do ge. Fanike Kramar iz Čreškove, saj sta tisti dan, ko je letalo strmoglavilo, dva izmed pilotov, ki sta se uspela s padali rešiti iz gorečega letala, zatekla v hišo njenih staršev. Kot se spominja ga. Fanika, ki je bila takrat majhna deklica, je bil eden izmed pilotov močno opečen po obrazu. Drugi pilot pa ni bil poškodovan. Ponujala sta jim denar in čokolado, vendar si od njiju niso upali ničesar vzeti. Njeni starši so opečenemu pilotu dali mleko, da si ga je dal na opeklino, saj je bilo vse, kar so uspeli razumeti, le ''MILK'' – mleko,  jezika ki sta ga govorila, pa niso razumeli. Nedolgo zatem pa so v njihovo hišo ponju prišli Nemci, ju aretirali in ju odpeljali stran. Pilot, ki ni bil poškodovan, se je ge. Faniki tako vtisnil v spomin, da je, ko smo ji pokazali skupinsko sliko pilotov nesrečne posadke letala, takoj pokazala nanj. Drugega z opečenim obrazom pa žal ni prepoznala. Oče ge. Fanike je v naslednjih dneh moral na zagovor na policijo na Dobrno, ker je družina Američanoma nudila pomoč. Vendar se je na srečo vse dobro izteklo. Nato smo se odpravili v Trnovlje pri Socki, da bi obiskali mesto, kjer je s padalom na drevesu pristal še eden izmed letalcev. Z gorečega letala so se namreč rešili trije člani posadke, sedem pa jih je umrlo. Kako so domačini reševali padalca iz drevesa in  mesto, kjer se je to zgodilo, nam je pokazal in dogodek predstavil g. Herman Kotnik iz Socke, ki je tistega dne skupaj z domačini tudi sam pomagal reševati ameriškega padalca. Obiskali smo tudi hišo, kamor so po rešitvi iz drevesa domačini odpeljali padalca. Hiša je danes v lasti g. Janka Kladovška, ki nam je prijazno dovolil, da si jo pogledamo tudi od znotraj. G. Kotnik je pokazal sobo in mesto, kjer je padalec tisti dan za mizo sedel. Tudi njega so Nemci kmalu zatem aretirali in odpeljali. Pot smo z vozili nadaljevali v smeri Vitanja, kjer smo si ogledali novo zgrajeni spominski center vesoljskega pionirja Hermana Potočnika  Nordunga, ki pa žal takrat še ni bil odprt. Po ogledu Vitanja smo se vračali v smeri Dobrne, kjer smo se na poti ustavili pri hiši g. Stanka Korenjaka v Vrbi pri Dobrni. G. Stanko je takrat videl razbitine letala in ponesrečene umrle pilote. Povedal je tudi, da je tisti dan, ko je strmoglavilo letalo na tla, padlo tudi osem letalskih bomb. Dve izmed njih sta eksplodirali, preostalih šest pa ne. Ena izmed teh se je zapičila v zemljo na nos in so jo Nemci morali razstreliti. Za deaktiviranje preostalih pet pa so Nemci pripeljali zapornike iz Gradca v Avstriji. Zaporniki so morali bombe z golimi rokami deaktivirati po navodilu nemškega strokovnjaka in pod budnim očesom nemških stražarjev, ki so vse skupaj opazovali iz varne razdalje. Kot je povedal g. Stanko, so bili zaporniki sami starejši možje. Eden izmed njih je njegovemu očetu zaupal, da so politični zaporniki. Zaporniki so tisti dan tudi malicali pri njihovi hiši. Kaj se je z zaporniki zgodilo kasneje, ni znal povedati, saj so jih Nemci še tisti dan odpeljali.  G. Stanko je skupaj s sosedom sodeloval pri odstranitvi izpraznjenih bomb, katere so z vozovi dostavili do Socke, in jih pri Tezlakovem mostu predali Nemcem. Nemci so bombe od tam s tovornjakom odpeljali najverjetneje v Celje. Z vsemi očividci dogodkov tistega tragičnega dne, ki smo jih tisti dan obiskali, se je Peter Mahrle tudi fotografiral. Kasneje smo si na Dobrni ogledali še zbirko starin g. Jožeta Polenka iz Dobrne, ter zasebno zbirko starin g. Petra Habeta iz Lokovine pri Dobrni (Srebotno). Prijetnega druženja s prijatelji je bilo kar prehitro konec. Z mojimi ameriškim prijatelji smo prespali v planinski koči na Golteh, kjer smo si naslednji dan ogledali še lepote mozirskih planin. Na poti domov pa smo si v Šoštanju ogledali še znamenito zbirko starin dolgoletnega zbiratelja narodnega blaga mojega prijatelja g. Zvoneta A. Čebula. Pred odhodom iz Slovenije sem jih odpeljal še na vojniški hrib k cerkvi Marije sedem žalosti, kjer sem jim predstavil še pogled na Vojnik in na širšo Celjsko kotlino.

Ob slovesu mi je Peter povedal, da Slovenije, ljudi in dogodka, ki smo mu ga ob njegovem obisku njemu in njegovim prijateljem pripravili, ne bodo nikoli pozabili. Obljubil je, da se vrne leta 2014, saj bo takrat okrogla, 70. obletnica dogodka. Na obeležje bo tedaj nameščena spominska tabla z imeni in priimki celotne posadke.

Na koncu bi se rad zahvalil vsem sodelujočim, ki so mi pri izvedbi dogodka pomagali in sicer: g. Jožetu Joštu, g. Petru Habetu in družini Habe, g. Matjažu Krevhu, g. Francu Grčarju, ge. Andreji Stopar, g. Jožetu Polenku, g. Angelu Kraglju, g. Primožu Petanu, g. Gregorju Jekošu, g. Tomažu Jekošu,  g. Hermanu Kotniku, družini Močenik, g. Janku Kladovšku, g. Urošu Gorečanu, g. Juretu Vovku, g. Alojzu Zagrušovcemu z družino, ge. Faniki Kramar z družino, g. Korenjaku z družino, ge. Vidi Glažer z družino, g. Petru Zdovcu  z družino ter mojim staršem.

''Kdor je pomagal enemu, je pomagal vsem!''

Naj še dolgo živi prijateljstvo med Ameriko in Slovenijo!

Zdovc Marko, dipl. ing.

marko_zdovc@hotmail.com  (mobitel: 041 629 795)