V četrtek, 18. junija smo se peš odpravili od lovske koče nad Podnanosom proti Abramu. Skozi gozd nas je varno vodila planinka Špela Fabčič. Med potjo smo opazovali drevesa in gorsko cvetje. Po zanimivi poti smo prispeli k lovskemu domu na Nanosu, kjer smo preživeli dva dni. Po prihodu nam je Špela pokazala, kaj mora imeti v nahrbtniku vsak planinec in kako skrbimo za svojo varnost v gorah. Vsi smo se razveselili okusnega kosila, s katerim smo se okrepčali pri Abramu. Po kosilu smo se namestili v sobe in se malce odpočili, a kaj hitro nadaljevali z druženjem, igranjem družabnih iger, nogometa, igre Med dvema ognjema in še marsičem zanimivem. Razveselili smo se prihoda gospe Irene Kodele Krašna, s katero smo odkrivali rastline in male živali. Pomagali smo vili Zvončnici pri prepoznavanju rastlin. Po skupinah smo nabirali rastline s cvetovi določenih barv, jih opisovali, razvrščali, prepoznavali in spoznavali njihove značilnosti. S posebno mrežo metuljnico smo lovili metulje in druge žuželke. Metulje smo dali pod kozarce, da smo jih lažje opazovali, v knjigah poiskali ustrezne slike in poimenovanja. Po opazovanju smo vse ulovljene živali izpustili. Popoldan se je že prevešal v mrak in vsi smo komaj čakali noči, saj smo vedeli, da nas čaka nočni sprehod z opazovanjem neba. S svetilkami smo se sprehajali ob robu gozda, domišljija je bila bujna in sredi gozda smo zagledali modre oči »nanoškega Štefka«. O njem smo si začeli pripovedovati zanimivo in malce strašljivo zgodbo. »Nanoški Štefek« naj bi bil pol volk in pol medved in vse je najbolj zanimalo, kje je njegovo domovanje. V tem času se je stemnilo in gospod Jože Rutar je že pripravil teleskop za opazovanje nočnega neba. Opazovali smo planeta Saturn in Jupiter ter le redke zvezde, ki so se prikazale izza oblakov. Bili smo vztrajni v opazovanju in čakanju in med tem nam je g. Jože povedal mnogo zanimivega. Naučili smo se, kako razlikujemo zvezde in planete med seboj. Posebno doživetje je bilo tudi vračanje po temi z naglavnimi svetilkami. Kljub svetilkam so se nekaterim zdela gozdna drevesa strašljiva. Po ogledu smo bili utrujeni in nekateri smo hitro, drugi pa bolj pozno zaspali. Mnogi smo prvič spali v spalnih vrečah in zelo lepo je bilo v družbi sošolcev. Zjutraj smo se prebudili v nekoliko oblačno jutro. Po zajtrku smo najprej pospravili spalne vreče in blazine, kar ni bilo najlažje, vendar nam je s skupnimi močmi uspelo. Seveda smo uživali tudi v jutranji telovadbi, druženju s sošolci, igranju družabnih iger, risanju, odkrivanju okolice in iskanju domovanja »nanoškega Štefka«. Žal njegovega domovanja nismo odkrili, navdušeni pa smo bili nad odkritjem bivaka. Naše raziskovanje okolice lovskega doma je prekinil dež. Po kosilu smo se razveselili razjasnitve in z radovednostjo pričakali gospoda Boštjana Ježa. Predstavil nam je poklic gozdarja, gozdna drevesa in gozdne živali. Ogledali smo si zanimive posnetke o škodi, ki jo ljudem povzročata medved in volk. Izvedeli smo, da je pri nas najbolj nevarna žival klop in ne volk ali medved, kot smo mislili. G. Boštjan nas je odpeljal v bližnji gozd, vendar smo se hitro vrnili, saj so se na nebu zopet zbirali črni oblaki. Preostanek popoldneva nam je nekoliko pokvaril dež, vendar naše dobre volje in prihoda staršev ni preprečil. Tako smo naše dvodnevno bivanje zaključili s srečanjem s starši. Predstavili smo se jim z igrico, s skupinsko deklamacijo, petjem in plesom. Z dobro voljo smo še oblake pregnali in pokukalo je sonce. Sledilo je še druženje, kjer ni manjkalo klepeta, smeha in dobre hrane.  Poslovili smo se utrujeni, toda polni lepih in zanimivih vtisov ter novih spoznanj.

Učiteljici Nadja Kompara in Savica Trošt