Nova maša: dar za celotno katoliško Cerkev
Za vsako župnijo je slovesnost nove maše priložnost, da ohranja zdravo tradicijo, zgrajeno na vrednotah, ki se današnjemu svetu zdijo preživete. To so namreč: pristna in redna molitev, zaupanje v Božje delovanje na vsakem koraku, ki ga človek naredi, zvestoba dani besedi, iskrenost, resnicoljubnost, poštenost, čistost …
Novomašnik je odraz vseh teh kreposti. Nov duhovniški poklic je dar ne le za posamezno župnijo, ampak za slovenski narod in za celotno Katoliško cerkev.

Župnija Sodražica je dala slovenskemu narodu lepo število duhovnih poklicev. Letos se spet veselimo nove maše, ki jo bo v župnijski cerkvi svete Marije Magdalene v Sodražici 10. 7. ob 14.00, daroval naš novomašnik Simon. Ob 20.00 bodo litanije z blagoslovom.

Nova maša je odraz molitvenega in duhovnega poglabljanja župnije, odrekanja in darovanja posameznikov.
V soboto 9.7. ob 19.00 bo sprejem novomašnika v domači župniji.

Še naprej bodimo zvesti molivci za nove duhovne poklice, za zdrave družine, za zakonce, za zdravo pamet, da bomo sebi in drug drugemu spodbuda in zgled v vrednotah, ki smo jih prejeli od naših prednikov.

Vsi Sodražani in vsi ljudje dobre volje smo vabljeni na novo mašo, saj je krona srčnih molitev in odrekanj za nove duhovne poklice prav prisostvovanje pri novi maši v na novo obnovljeni župnijski cerkvi svete Marije Magdalene.


Simon Virant - »Jezus vate zaupam!«
Prihajam iz župnije Sodražica, kraja, ki je bil znan po suhi robi in zdomarjih. Tudi moja družina se je nekoč ukvarjala s to dejavnostjo. Najbrž je zato tudi v meni ostalo nekaj smisla za delo z lesom. Preden sem se namreč odločil za vstop med semeniške oboke, sem se kar nekaj let ukvarjal z obdelovanjem lesa, kljub temu da sem naredil srednjo šolo za geodetskega tehnika.

Naj povem, da imam v ožjem sorodstvu dva duhovnika. Prvi je očetov brat Miro, drugi pa bratranec po mamini strani, Tadej Kersnič. To mi vedno zbuja nekakšen ponos. Moja pot do odločitve za duhovništvo je bila nekoliko daljša in bolj zavita kot je to navadno. Dolgo sem se namreč boril z dvomi in strahovi glede svoje poklicanosti v duhovništvo. Obenem pa sem čutil tudi neko skrivnostno privlačnost do duhovniškega poklica. Najbrž imajo za to kar nekaj zaslug tudi vsi duhovniki, s katerimi sem se v otroštvu in mladosti srečeval. Med njimi sem se vedno dobro počutil. Prvi spomini, ko sem razmišljal o tem poklicu, mi segajo v četrti razred osnovne šole, ko smo pisali spis o svojem poklicu. Spomnim se, da sem si rekel, čeprav sem si že takrat želel postati duhovnik, da v spisu tega ne bom omenil. Želel sem pisati o tem, da bi rad postal dreser (za živali). Že sem napisal črko d, ko mi je prišlo na pamet, da o tem ne bom vedel nič kaj dosti napisati. Potem pa sem razmišljal, o katerem poklicu vem kaj več. V tistem pa me je zadelo d … duhovnik. »Tovaršica« se še danes spomni tega spisa.

V srednji šoli sem odkril bogastvo svete maše, kot kraja srečanja z živim Jezusom. Bival sem v dijaškem domu in vsak večer sem ga obiskal v mašni daritvi v stožiški cerkvi. To so bili eni najlepših trenutkov v mojem življenju. Še danes se velikokrat z velikim veseljem in hrepenenjem spomnim na tiste čase.

Ob koncu srednje šole se je v meni zopet prebudil klic po duhovništvu. Toda takrat nisem zmogel zbrati dovolj poguma, da bi nanj odgovoril. Hotel sem zbežati pred tem. To me je privedlo, da sem se začel oddaljevati od Boga. Šel sem po svojih potih, ki pa niso izpolnila pričakovanj po sreči in zadovoljstvu. Le počasi in po težkih notranjih bojih sem zopet sprejel Jezusa kot tistega, ki je vreden zaupanja, kot tistega, ki se mu lahko brez strahu izročim v roke. Odločilni korak na tej poti je pomenila odločitev za redno, vsakodnevno molitev rožnega venca. Od te odločitve so se stvari v zvezi z odnosom do vere, Kristusa in drugih ljudi začele drastično spreminjati na bolje. V nekaj letih pa se je zopet pojavilo vprašanje o duhovnem poklicu. Tokrat nisem želel ponoviti napake izpred nekaj let.

Novomašno geslo »Jezus vate zaupam« mi je prišlo naproti kar nekako samo od sebe, brez nekega pretiranega razglabljanja. Vem, da moram računati na Jezusa, da mu moram vedno znova izročati svoje slabosti, ki jih ni malo. Le s pogledom nanj bom lahko dober duhovnik.