Na Koroškem Selovcu je na mestu, kjer je kri talcev pred 70 leti napojila zmrznjeno zemljo, potekala komemoracija v spomin na sedem ustreljenih talcev, ki so jih 12. januarja 1945 iz dravograjskih zaporov prignali gestapovci. Naprtili so jim zaboje z municijo in jih prisilili, da so jih nesli k Sveti Neži na Selovcu. Tam so jih mučili in zverinsko pobili. Zadnje kilometre pred usmrtitvijo pa so morali ujeti partizani prehoditi bosi, po snegu, ledu in mrazu.
Na tem mestu v gozdu nad cerkvijo sv. Neže stoji spomenik, zasnovan iz sedmih grobo obdelanih granitnih kamnov z imeni pobitih talcev: domačina Ivana Menarta - Čiča, Alojza Kavtičnika - Toma, Pavla Stropnika, Ferdinanda Gostenčnika - Brka in njegovega sina Ferdinanda, Andrejčka Kotnika - Juričevega Drejčka ter neznanega partizana.
Tradicionalne prireditve v spomin na žrtvovana življenja za domovino, svobodo, mir in lepši, boljši jutri, ki jo organizira Občinska organizacija ZB za vrednote narodnoosvobodilnega boja Ravne na Koroškem, se je tudi letos udeležilo veliko ljudi, med njimi svojci padlih, člani borčevskih organizacij, veteranov, združenja Sever, pa taborniki, učenci
OŠ Juričevega Drejčka in drugi, ki spoštujejo vrednote NOB.
Pohodniki se že v jutranjih urah podajo na pot, pot, ki jo je moralo prehoditi tudi sedem talcev. Na pot se je podalo Planinsko društvo Ravne, taborniki Roda Koroških Jeklarjev Ravne ter številni drugi posamezni pohodniki.
Udeležence slovesnosti je nagovoril in že v uvodu pozdravil Maksimilijan Večko, predsednik občinske organizacije ZB za vrednote NOB, ki je tokrat tudi povezoval celotni program. Med drugim je povedal naslednje: »12. januarja 1945 je v jutranjih urah iz Dravograda pripeljal vojaški kamion in se ustavil na Dobrijah. Iz avtomobila je izstopila skupina uniformiranih ljudi in za seboj potegnila še skupino očitno prizadetih ljudi, bolnih, lačnih, ranjenih in pretepenih. Otovorili so jih z municijo in prisilili v hojo mimo kmetije Potočnik v strmo globel proti Koroškemu Selovcu. Skoraj nič ne vemo o tej križevi poti sedmih talcev, ostal je zabeležen samo drobec, ko so prekoračili globel in se je pri Verhnjaku začel odpirati razgled in so pri kmetiji naleteli na domačine. Najmlajši talec, Drejček, ki je kot domačin Verhnjakove poznal, je zaprosil za kruha. Gospodinja ga mu je bila pripravljena dati, pa je posegel vmes gestapovec in dejanje preprečil rekoč: 'Ta ne bo več rabil kruha'. Kolikor variant tega dogodka sem slišal, vedno so bile te besede ponovljene v slovenskem jeziku. Zato verjamem, da so bili morilci talcev, če ne v celoti, pa vsaj nekateri med njimi, Slovenci. Ta svetopisemski Kajnov zločin je tudi sicer globoko usidran v zločin, ki se je zgodil na mestu, kjer danes stojimo. Tu sta obležala oče in sin Gostenčnikova, Jurčkova iz Podgore nad Kotljami, zajeta in v gestapovske zapore prepeljana po bitki v novoletni noči 1945 na njuni domačiji. Nemški napad je bil zelo verjetno posledica izdaje. Tudi tu ubiti Kavtičnik Alojz - Tomo je bil v dravograjske gestapovske zapore prepeljan potem, ko so ga pri Knepsovi žagi v Strojanski reki zajeli v zasedo postavljeni guštanjski nemčurji, ko je prišel ponoči obiskat ženo in mladoletne otroke. Vsi ti Kajnovi somišljeniki, na tak način zapisani v dogajanje, ki se je končalo na tem mestu, sicer nimajo imen, a ni rečeno, da bodo ostala neznana za vedno. Kako lahko slučaj odkrije zločinca tudi štirideset let po storjenem zločinu, sem opisal v zadnji številki Ravenskih razgledov, ko je svoj zločin, umor partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha, razgrnil sam storilec, medvojni poveljnik žandarmerijske postaje Guštanj Franc Černe (po rodu iz Trbovelj).«
Slavnostni govornik na letošnji komemorativni slovesnosti pri Sv. Neži je bil poslanec Državnega zbora Anton Danilo Ranc, ki je povedal: »Korošci smo veliko žrtvovali za domovino, se borili za severno mejo in za ohranitev naše identitete v različnih zgodovinskih obdobjih. Ne smemo dovoliti, da je nekaterim uradnikom v Ljubljani malo mar za Koroško, da smo od nekaterih pozabljeni in da nas potiskajo na obrobje brez povezav in perspektiv. Spoštujmo vse, ki so se borili za domovino, nehajmo se deliti na vaše in naše, ozrimo se v prihodnost in vsi skupaj prispevajmo k razvoju in rasti Koroške in Slovenije. Dovolj je bilo žrtev in trpečih, dovolj je opominov in krutih spominov.«
V kulturnem programu sta nastopila še Jernej in Matic, učenca OŠ Juričevega Drejčka. Pod mentorstvom Simone Cokan sta deklamirala partizanske pesmi. Poleg njih so kulturni program sooblikovali še praporščaki, Pihalni orkester Železarjev Ravne ter pevci moškega pevskega zbora PGD Ravne pod vodstvom pevovodje Andreja Gorenjaka, ki so zapeli partizanske žalostinke.
Venec so ob zvokih žalostinke k spomeniku položili predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB.
O spominih na grozote tiste mrzlega januarskega dne pa je spregovoril tudi udeleženec komomerativne slovesnosti pri sv. Neži, sin ubitega talca Alojza Kavtičnika - Toma.
