Modra,bela,rjava,zelena,bela,modra ... Čebelnjak. Vse okoli mene je tiho, spokojno...Slišati je le šelestenje listov v krošnjah dreves in rahlo šumenje potoka v bližnji okolici. Čez travnik zavije hladen piš vetra, ki oplazi moje lase in nežno poboža cvetlice, ki samo čakajo, da se zavrtijo v ritmu njegove melodije. Tako lepo mi je tukaj...V daljavi je slišati enakomeren zvok, podoben nekakšnemu rahlemu brnenju, ki se stopnjuje vedno bolj in bolj, ko se približujem svojemu cilju... Brenčanje čebel...Nikoli poprej si nisem predstavljal, da bi me lahko en sam zvok kot je ta pomiril ali celo spravil v dobro voljo. Na obraz se mi razleze velik nasmešek, ko se ozrem po svoji mojstrovini. No, pa ga končno imam tudi jaz, svoj prvi pravcati čebelnjak, ki ponosno stoji v vsej svoji veličini in paleti barv. Če bi me vprašali še kakšno leto in pol nazaj, ali verjamem v to, da bom že letos ponosen lastnik čebelnjaka in da bom prideloval svoj med, bi najverjetneje samo zamahnil z roko, dvomljivo zmajal z glavo in si mislil svoje. Pa mi je vendarle uspelo. Postal sem čebelar in oče ter skrbnik tisočih čebel in njihovih družin. Čez zimo sem si pripravil material, poprijel za delo, začel zbijati deske in kot bi mignil, je moj prvi dom za krilate angelce že stal. Kar hitro so se moje nove stanovalke na svoj dom tudi navadile in ga sprejele za svojega.
V kolikor me spomin ne vara, se je moja ljubezen do čebel čisto nehote začela pri rosnih letih, ko sem kot majhen deček na stari domačiji spremljal svojega starega očeta pri delu s čebelami. Spomnim se, da sem mu ničkolikokrat poskušal pomagati pri točenju medu in pri ostalih čebelarskih opravilih, vendar so me čebele popikale vsakič, ko sem se muzal okoli in poskušal izkazati zanimanje za te brneče se kožokrilce. Zato sem se raje umaknil in delo spremljal iz varne razdalje. Takrat so bile čebele zame samo nadležne žuželke, do katerih nisem kazal pretiranega navdušenja in veselja. Nisem jih razumel in tudi one niso razumele mene. Danes na to vse skupaj gledam popolnoma drugače.
Pogled se mi ustavi na čebeli delavki, ki vztrajno čisti svoj panj in odnaša nesnago iz svojega doma. Kako pridna je in kako marljivo, potrpežljivo dela...Kako to, da te stvari opazim komaj sedaj? Kako to, da nikoli poprej nisem niti pomislil na to, da ta drobcena bitja živijo samo za to, da delajo, da vzdržujejo red in čistočo, nabirajo cvetni prah, hranijo svojo matico in s tem ohranjajo čebeljo družino za naslednje rodove. Šele zdaj jih razumem. Šele zdaj sem ugotovil, kako imenitni so ti mali krilatci in kaj vse se lahko od njih naučimo. Ne samo vztrajnosti, delavnosti in potrpežljivosti, marveč tudi delovati kot skupnost, na kar ljudje še prevečkrat pozabimo. Pa je res čebelarstvo tisto, kar me osrečuje? So res čebele tiste, ki me učijo še večje potrpežljivosti? Verjetno res...Vem samo to, da me vedno bolj vleče k njim in njihovim skrivnostim in zato se tudi sam trudim, da so moje čebele zadovoljne in da imajo vse tisto, kar potrebujejo. Čebele so bitja z visoko inteligenco in čebelja družina je kot eno veliko duhovno bitje, ki ga moramo spoštovati, kot tudi one spoštujejo nas. Čebele nam pripovedujejo svoje zgodbe in mi čebelarji smo tu, da jim prisluhnemo in ozavestimo ljudi, da je med in medene darove treba ceniti in sprejemati z ljubeznijo. Šele takrat, ko bomo razumeli in varovali naravo in njene zakonitosti, bomo sposobni pomagati sebi in svetu okoli nas.
Vaš Boris MrBee
Vabim vas, da si pogledate tale kratki filmček izdelave prevoznega čebelnjaka, od začetne faze pa vse do konca. Manjkajo samo še male krilate stanovalke in čebelnjak bo popoln. Upam, da bodo tudi moje
ebelice tako zadovoljne s svojim novim domom, kot sem jaz.
Najdeš me tudi na spodnjih povezavah:
https://www.facebook.com/cebelarborisposlek
http://www.publishwall.si/cebelarborisposlek
