Marsikaj izvemo iz te knjižice, ki nas opozarja na spomenike kulturne dediščine, njihovo nastajanje in funkcijo, pa tudi na drobne detajle, ki jih navadno spregledamo. A prava podoba mesta se kaže v zgodbah, ki se pletejo med spomeniki kulturne dediščine in prebivalci mesta, kajti mesto poznamo, ko vemo, kako ljudje čutijo, “kako ljudje v mestu delajo, ljubijo in umrejo (Albert Camus) … so zapisali v knjižici.
“Ko sem prišla s Štajerske poučevat na eno izmed ljubljanskih osnovnih šol, sem bila le mlado dekle s podeželja. Sodelavke, profesorice na tej šoli, so me povabile na srečanje ob kavici v kavarno Evropa. Ob določeni uri smo bile zmenjene pred vhodom. Vse so bile zelo lepo urejene ter so nosile bombažne kvačkane rokavice. Le jaz jih nisem imela. Sedela sem ob strani in strmela v elegantno kavarno ter poslušala modro govorjenje starejših kolegic. Sodelavka mi je ob naslednjem srečanju podarila par kvačkanih rokavic kremaste barve. Še danes jih hranim.“ (Upokojena učiteljica o davnem letu 1962)
“Z mamo sva se skoraj sleherni dan podali v to ali ono kavarno. Najpogosteje v Union, ki je bil takrat stičišče “socialistične boeme”. Tu so se srečevali prijatelji in umetniki, tisti, ki so vedeli, da nikdar ne bodo imeli priložnosti izraziti svoje darove, saj se niso umestili med povojne maloštevilne “režimske umetnike”. Tako so bili osvobojeni tekmovalnosti in so uživali v družbi drug drugega. V kavarni so imeli krasne barvne revije, oblečene v platnene trde ovitke rjavo rdeče barve z zlatimi medeninastimi vogali. Revije so bile zvečine nemške. Najraje sem kot majhna deklica obračala liste Bunte Deutsche Ilustrierte - to so bile tudi moje prve nemške besede. V reviji pa sta bila prikazana Farah Diba, perzijska kraljica in šah Reza Pahlevi. Ime me je spominjalo na “pohlevni…” V kavarni so postregli kavo s stepeno smetano, pa hrenovke s toplimi belimi žemljami - te sem imela najraje, pa holandski krof, nekakšno penasto kremo kavno rjavkaste barve, postreženo v steklenem kozarcu na peclju. Nekoč sva z mamo še zmeraj sedeli v kavarni, pa se je ura bližala polnoči in je prišla policija in je mamo oglobila, ker otroci so morali biti takrat že v postelji. Z mamo velikokrat nisva imeli denarja, pa sva obe naročili le radensko mineralno vodo. Da sva le bili v družbi! Nekaj v zeleno usnje oblečenih stolov oblikovanih v maniri Alvar Aalto se je kasneje znašlo v našem domu. Odkupili smo jih. (Duša, profesorica francoščine, UTŽO, se spominja kavarn po drugi svetovni vojni)
“Stanovali smo v Meksiki, znameniti stavbi arhitekta Šubica. Z očetom in mamo smo vsako nedeljo dopoldne praznično oblečeni odšli na sprehod do kavarne Slon. Tu sem dobila kozarec malinovca, oče in mama pa skodelico kave.” (Marija, študentka UTŽO)
Pogosto so bili med večernimi gosti kavarn v bližini Filharmonije, Drame ali Opere umetniki, ki so ravno zaključili z večerno predstavo. Po drugi svetovni vojni je opera doživela svoj največji vzpon tako v umetniškem smislu kot v obisku vse številčnejše publike. Operni pevci so bili pravi zvezdniki, navdušeni gledalci so se po predstavi drenjali pri službenem izhodu in prosili za avtograme. Nekatere med njimi so nato vzeli s seboj v bližnjo Operno klet ali v Opera bar.
“Pred daljšimi predstavami smo, takrat pubertetniki, pogosto spili kavo v Opera baru, da smo lažje zdržali do poznih ur, saj so si navdušeni pevci za nas oboževalce pogosto vzeli čas tudi še po predstavi. K temu smo jih spodbudili tudi s cvetjem, ki smo ga ob koncu predstave metali na oder. Pogosto vrtnice, »narabutane« na nekdanjih vrtovih Nunskega vrta.” (Marjana, upokojena ekonomistka, ki še danes ne zamudi nobene operne predstave)
V 70-tih In 80 -tih letih 20. stoletja je bil legendaren tudi lokal Šumi, ki je stal ob tedanji Titovi, danes Slovenski cesti, in je bil tudi zaradi odlične lokacije nasproti Narodnega gledališča Drame, zbirališče svobodomiselnih umetnikov in kulturnikov – stalna družba si je pravila kar “pleme Šumi”. . .
Veliko je vodnikov po Ljubljani, a ta je po mojem vedenju prvi, ki združuje opis mesta z doživljanjem njegovih meščanov. Inspiracijo so avtorji našli tudi v projektu Radia Študent Moje ulice in etnografskih kvalitativnih raziskavah.
Dušana Findeisen
