Obiskali smo Bruck na Litvi in Bratislavo

Prvi teden v oktobru smo člani Društva upokojencev Deskle-Anhovo obiskali Bruck na Litvi, začasni dom naših krajanov med prvo svetovno vojno.

Prvi teden v oktobru smo člani Društva upokojencev Deskle-Anhovo uresničili željo, ki je kar nekaj let tlela med nami – obisk Brucka na Litvi na Nižjem Avstrijskem, kjer so naši predniki med prvo svetovno vojno kot begunci preživeli skoraj štiri leta.

Kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi smo se polni dobre volje in pričakovanj zgodaj zjutraj odpravili na pot. Po nekajurni vožnji mimo Ljubljane, Maribora, Gradca in Dunaja smo zgodaj popoldne prispeli do Brucka, mesteca ob Litvi, nekje na pol poti med Dunajem in Bratislavo. Pričakalo nas je deževno, vetrovno in dokaj hladno vreme, ki pa nas ni oviralo pri ogledu kraja in iskanju območja, kjer so bila med vojno postavljena lesena naselja – begunsko taborišče.

Od prijazne uslužbenke na informacijski točki v mestu, ki je na pomoč poklicala starejšega gospoda, poznavalca begunske problematike med prvo svetovno vojno, smo izvedeli, da v kraju ni nobenih ostankov taborišča, pa tudi nobenega obeležja beguncem ne. Povedal je, kje so taborišča stala, tako da smo si področje lahko ogledali in se poklonili spominu na begunce.

S pomočjo fotografij iz časa begunstva, ki jih je zbral in s sabo prinesel gospod Jože Gorjanc (Pepe Blnaučšku) iz Rodeža ter odlomkov iz dnevnika gospe Albine Grebenjak (Zorke Kodrčeve), ki jih je zelo doživeto prebrala gospa Silva Matevžič, smo vsaj malo spoznali težave in stiske ljudi, ki so morali zapustiti vse kar jim je bilo najdražje – svoje domove in oditi v neznano, mnogi stari in betežni, bolni, z majhnimi otroki, od katerih mnogi niso preživeli niti dolge poti do taborišča.

Zadovoljni, da smo obiskali kraj, o katerem smo v otroštvu tolikokrat poslušali pripovedi svojih starih staršev pa tudi staršev smo se pozno popoldne odpeljali proti Bratislavi, drugemu cilju na naši poti.

Prebudili smo se v lep, sončen dan in se odpravili na ogled znamenitosti slovaškega glavnega mesta. Pot nas je vodila na bratislavski grad, ki ves bel in lep kraljuje na gričku nad starim delom mesta, nato do gotske katedrale Svetega Martina, kjer so kronali madžarske kralje, mimo Mihaelovih vrat iz 17. stoletja, skozi katera je potovala povorka v cerkvi Svetega Martina na novo kronanega madžarskega kralja, po eni od starih mestnih ulic, v kateri je tudi slovensko veleposlaništvo. Za konec smo se sprehodili še mimo Novega mosta, ki je bil zgrajen v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zanimiva je njegova asimetrična jeklena konstrukcija. Žice, ki nosijo most, so pripete na dva vzporedna stebra, na vrhu katerih je plošča v obliki neznanega letečega predmeta z restavracijo, poimenovano UFO, od koder je čudovit razgled nad mesto.