Tekst: Aleksander Petrič

A rukanje je ob sedmih potihnilo. Prešinilo ga je, ali je za današnje jutro to vse? Se ne bo več oglasil? Prekaljeni lovski maček, ki pozna vse prehode, stene in police, prepade in skrite tolmune, se ni vdal usodi. Korak za korakom je previdno pregledoval gozd, napenjal ušesa in skušal zaznati še tako majhen šum. Vedel je, da je jelen blizu.

Sledila je dobro uro dolga igra skrivalnic in zalezovanja, ko je nenadoma jelen ponovno zarukal. Nato še enkrat. Sledil je trenutek tišine in zamolkel strel. Toniju se je nasmehnila lovska sreča, pred njim je ležal prelepi kronski dvanajsterak, rezultat njegovega večdnevnega truda in dolgoletnega gospodarjenja z jelenjadjo v Lovski družini Kanal.

Ko ga je minil prvi val navdušenja, se je zopet vrnil v svet realnosti. Jelena bo potrebno spraviti v dolino, vse do Doblarca, čez most in na cesto. In zato je bilo potrebno še dodatnih 7 lovskih kolegov, veliko znoja in vitel. A ko je jelen prispel do sedeža LD Kanal in požel zavidljive, pa tudi presenečene, poglede mimoidočih, lepe besede župana občine Kanal ob Soči, je bilo vse hudo pozabljeno. Toni pa se je kolegom za pomoč lepo oddolžil.