Prešerno razposajene volje so se v zgodnjem sobotnem jutru na muzejski vlak v Ljubljani vkrcavali številni pohodniki. Smejalo se je tudi organizatorjem 36. pohoda na Štampetov most iz vrst Planinskega društva Železničar Ljubljana, ki so zadovoljno pogledovali v jasno nebo in strnjene kolone pohodnikov. Pisk lokomotive je naznanil odhod. Še zadnje skupinske fotografije in vrata vagonov so se zaprla. Mogočna lokomotiva, otovorjena s  šestimi vagoni, je skozi oblak dima odbrzela z ljubljanskega kolodvora in naprej na Notranjsko. Veselo so ta nevsakdanji prizor pozdravljali naključni mimoidoči in ob progi živeči domačini. Na vsakem postajališču so vstopale nove okrepitve za pohod, še zadnjič pred vzponom v Borovnici, kjer se je pridružila skorajda polovica vseh udeležencev. 115-tonska »zverina«, oštevilčena s 33-037, izdelana v Nemčiji isto leto, kot so bombe padale po borovniškem viaduktu, pa kot bi nestrpno čakala trenutka, ko je zadnji od njih zaprl vrata za seboj. Tedaj jo je strojevodja, borovniški občinski svetnik Rok Šmon, brez dodatnega počitka pognal proti Verdu. Mimo je švignila Borovnica s turnom sv. Marjete, nostalgično poslopje stare postaje, z Jelenovega viadukta se je za kratek čas odprl pogled na Barje, ki ga je zatem zaprl notranjski gozd. Zasanjano šklopotanje koles, sopihanje in žvižgi hlapona so se kar prehitro končali na Verdu, kjer so imeli pohodniki pričeti svoj »križev pot«. Nekateri med njimi, celo z majhnimi otroki, so se namerili po bližnjici kar k zadnji postaji žalostnega dela, saj so s fotoaparati v rokah z vlaka poskakali naravnost na tranzitni tir, od koder so jih nato podili šokirani železničarji. Le njim gre zahvala, da ni prišlo do najhujšega, saj je v tistem po tiru že prispel redni tovorni vlak. A pustimo vnemar neodgovorne in brezumne starše in se raje posvetimo imenitnemu pohodu. Žled je tudi še letos mešal štrene, saj so organizatorji zaradi spravila lesa kar ohranili lansko traso, po kateri pa pohodniki znova niso videli Štampetovega mosta. Prvo kontrolno točko – »Štampetov most« – so osvojili pri odcepu za Ljubljanski vrh, pri odcepu za Dolge tale so glavno gozdno cesto Verd–Pokojišče vendarle zapustili in se podali proti kurirski postojanki TV-17, kjer so jih z okrepčilom pričakali člani ZB za vrednote NOB Vrhnika. Pot do hribovskih vasi je bila brez omembe vrednih posebnosti. Najvišji kontrolni točki, Zavrhu, se je hitro pridružilo še Pokojišče, kjer so za pohodnike poskrbeli člani Turističnega društva Vrhnika. Potreben je bil le še dobršen spust, nekateri so ga opravili kar čez Pekel, ter malce počasnejši vzpon z Lašč, in pred očmi se je po štirih urah zmerne hoje znova pokazala Borovnica. Na železniški postaji je vztrajne prišleke, ob koncu se je število vpisov v pohodniško knjigo ustavilo pri 243, s čajem in kavico postreglo Turistično društvo Borovnica, manjkalo pa ni niti slaščic niti drugih »recnij«, za kar je poskrbel organizator.

Damjan Debevec, foto: DD